tudi jaz si ne morem kupiti čevljev

Jakobova zgodba

Tudi mene je današnja zgodba pretresla. Četudi zdaj, na starost, težko živim, je bilo tudi meni v mladosti z medom, mlekom in perjanico postlano.

Bila sva dva otroka partijskega veljaka in lepotice Krajevne skupnosti. Imeli smo veliko stanovanje blizu občinske zgradbe, potem smo kupili hišo na obrobju mesta in vikend v Kranjski gori…čeprav smo hodili smučat v sosednje države. Tudi v Francijo, v Tri doline.

Sestra je bila čuteča punca, nikoli nisem razumel, zakaj je toliko pomagala drugim. Ena zgodba mi je še posebej ostala v spominu.

Najbolj odštekano je bilo, ko smo šli po maturantsko opremo v Italijo.

Z mamo sta dolgo izbirali obleko in ko ji je ena dokončno ustrezala, je hotela še eno, a malo večjo številko in v drugi barvi.

Mama se je bunila, ker takšne obleke vseeno niso bile poceni. Na koncu je sestra dosegla svoje in domov sta odšli z dvema oblekama.

Nič nisem spraševal, jasno mi je postalo šele na plesu, ko sem zagledal njeno prijateljico v tisti drugi obleki.

Jaz- butec, sem stopil do nje in zahteval plačilo zanjo. A dobil nisem drugega kot nekaj krepkih sestrinih zmerljivk.

Zatožil sem jo mami, a je le pogoltnila slino. Fotr je bil že na tem, da naredi galamo, a ga je sestra ustavila. Pa tudi ne bi imelo smisla, saj je šla tista punca že domov.

Sestra je imela še enega prijatelja, za katerega smo dolgo mislili, da bo fant. Pojasnjevala je le, da ju druži zgolj prijateljstvo in pomoč pri študiju.

Ja, ni bila tako pametna kakor jaz, ta prijatelj ji je leta in leta nudil inštrukcije, da je diplomirala.

Po prvi plači je zanj vzela kredit na 2 leti. Za avto.

Rekla je, da bila toliko vredna njena diploma, ki je brez njegove pomoči ne bi bilo. Je pa imela kasneje, v življenju kar srečo. Denar se je nanjo kar lepil. Karkoli stori, zasluži, meni, ki sem deloven in šparoven pa polzi iz rok.

Po smrti staršev sem veliko podedoval. Ni bilo sreče z ženskami,vedno sem se zaljubil v napačno. Ena je bila poročena in sem ji naredil otroka. Mož se je strinjal,da ga obdržita,ker jih nista imela, a preživnina je bila sigurno ena najvišjih, kar jih je bil kdo deležen na tem koncu Slovenije.

Druga resna ženska je imela obrt, v kateri sem sodeloval, a na žalost pridelala je same pufe. Pokrili so se iz mojega premoženja.

Po mnenju odvetnika sem bil poponoma nesposoben ubraniti svoje premoženje. Pred kriminalisti in inšpektorji sem se posral in poplačal.

Tretja ženska je bila patološki tip. Noro ljubosumna. Kot invalidka je imela cele dneve čas zasledovati me in delati sranje, ni da ni, je bilo.

Še referentko pri poslu je obdolžila, da sexava, sramota do neba. Človek nima predstave kaj lahko naredi nekdo, ki ima voljo in čas nadlegovati in nagajati, potem pa veliko sposobnosti vse zanikati.

Moral sem prodati še tisto malo, kar je ostalo in se preseliti. Sedaj imam končno mir a živim v veliki revščini.

Slika raztrganih čevljev me je spodbudila, da Ti pišem in vse to povem.

Ja, ne najdem čevljarja, pri nas jih skorajda ni več, a novih si še dva meseca ne morem privoščiti.

Revščina je tudi takšna, draga gospa, da človeka neko obdobje ignorira, potem te objame z vso ''ljubeznijo'' in te ''srčno'' drži v svojih krempljih.

Navadil sem se skromnosti, a ni mi lahko.