MATERINSKI DAN

-




Včeraj sem predlagala, da bi tisti, ki želijo pomagati, prevzeli ''telefonsko skrb'' za enega od starejših- tistega, ki živi osamljeno življenje, brez pogostih obiskov.
Strašno sem vesela, da je namig padel na zelo zelo plodna tla: kar nekaj vas je bilo, ki ste bili nad idejo navdušeni in ste jo danes že udejanjili.

Jutri praznujejo mame svoj materinski dan. Verjetno bo to prvič, da bo praznik potekal brez prisrčnih objemov, brez stisk roke, brez dotikov. A toplino in ljubezen lahko izrazimo tudi na druge načine: recimo s pogovorom na daljavo!

Starejši imajo v teh dneh, ko se držijo bolj zase, veliko časa tudi za razmišljanje. Prepričana sem- iz dolgoletnih izkušenj- da vam bodo z veseljem pripovedovali o tem, kaj so v življenju doživeli. Dovolite jim, da se izpovejo, boste videli, kako vam bodo hvaležni.

Če se vam zdi, da bi vaše mame, tete ali babice želele prebirati zgodbe, ki so jih povedale druge ženske, jim posodite knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Ob marsikateri zapisani usodi se bo utrnila kakšna nova- lastna zgodba!

Čas ''corona-virusa'' si bomo zapomnili tudi po tem, da se je planet Zemlja zaradi grozeče nevarnosti malodane ustavil. Težke razmere so nas – sreča v nesreči- primorale, da smo nehali hiteti, kot bi nam gorelo pod nogami, hvala Bogu.

Pravijo, da nam bližnji še nikoli niso bili tako blizu, kot so nam danes. Morda zato, ker se bojimo, da jih bomo izgubili? Kdo ve…

Po FB kroži zapis:''Vprašal sem deda, kako je lahko preživel mladost brez interneta, telefona in elektronike.''
Pa mi je odgovoril:''Veliko lažje kot vi, ki živite brez ljubezni, iskrenosti, zaupanja, vrednost in pristnih medsebojnih odnosov.''

Pridejo trenutki, ki nas streznijo in nas ponovno povežejo med seboj. Trenutki, ko se zavemo, kako pomemben je Človek, na katerega se lahko obrnemo, da nam pomaga in nam stoji ob strani.

Naj bo jutrišnji dan, Materinski dan eden takšnih zelo nepozabnih.
Vse življenje sem bila med ljudmi in če komu, verjemite meni, ker vem, o čem govorim: lepa beseda in občutek bližine razveselita bolj kot zvezde, ki jih sklatimo z neba! Te prej ali slej ugasnejo, lepa beseda pa greje leta in leta!



Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več