o hvaležnosti

"Če je edina molitev, ki ste jo v življenju izrekli, "HVALA", to zadostuje."

Zadnje dneve, kar vlada v Sloveniji obsedno stanje, imam pogosto vtis, da Slovenci ne znamo biti hvaležni. Pogrešam jo na vsakem koraku. Tudi pri tistih, ki jih Andrej Šter pripelje z vseh koncev sveta domov- pa v kamero ne slišim nobenega ''hvala''. Samo to, kaj je bilo narobe in kaj bi morali storiti drugače, da bi jim bilo bolj udobno. Škoda, da smo postali takšni- prav nemogoče zoprni.

Ker imam čas, sem se lotila brskanja med starimi zapiski. Zanimalo me je, koliko je bilo te hvaležnosti nekoč- pri naših prednikih.

Že pri prvih zgodbah, na katere sem naletela, mi je padlo v oči, kako pomembno mesto je imela beseda ''hvala''. Z njo niso opletali po dolgem in počez. Ko pa je bila izrečena, je imela veljavo! Zakaj je bila izrečena, pa nista pozabila ne tisti, ki mu je bila namenjena, ne oni, ki jo je izrekel. Lepo.

Mimogrede. zelo podobno je se je ravnalo tudi s pohvalo. Še pred 20 in več leti se je hvalilo le ob izjemnih priložnostih. Ne kar na počez, ko to marsikdaj počnemo danes. Moji sogovorniki so pohvalo pomnili še v zadnjih dnevih svojega življenja.

Igor (1951) se je rodil v družini, kjer je oče- pijanec, zapil vse, kar je le lahko. V vseh letnih časih je hodil v šolo brez nogavic. Mama zanje ni imela denarja, ali pa je nanje ob vseh drugih skrbeh za preživetje enostavno pozabila. Nekoč ga je učiteljica v 2. razredu obdržala po pouku z izgovorom, da ji bo pomagal pri prenašanju škatel iz zbornice v razred. Ko je bilo delo končano, se mu je lepo zahvalila, v roke pa mu je stisnila tri pare nogavic. Resda za kakšno številko prevelike, a nič hudega! Tega plačila ni nikoli pozabil! Še potem ko je bila učiteljica stara in obnemogla, jo je redno, vsak petek popoldne, obiskoval v domu starejših. Sedel je ob njeni postelji in jo gladil po roki.

Helena (1929) je, četudi je bila med vojno še otrok, dvakrat tedensko hodila iz Žirov do Škofje Loke peš. Meščanom je prodajala kruh, ki ga je pekla mama, pa tudi kislo zelje in repo. Po navadi so jo, potem ko so ji plačali, odslovili že na vratih, le Štefka jo je vsakič povabila k sebi v kuhinjo. Tam ji je pripravila v lavorju toplo vodo, vanjo pa je zlila nekaj domačega kisa. Helena si je tako ''odpočila'' utrujene noge, kajti do doma je imela še več kot šest ur hoda. Leta 1953 se je Helena poročila na eno od kmetij v okolici Škofje Loke. Po spletu okoliščin je bila njena soseda Štefkina hčerka. Mož jo je surovo pretepal in uboga reva je marsikatero noč preživela z dvema majhnima otrokoma pod kozolcem. Ko je za nasilje izvedela Helena, jo je vzela k sebi in ji pomagala, da se je preselila v Medvode, kjer je dobila službo. S Štefko pa sta prijateljevali vse do njene prezgodnje smrti.

Alenka (1947) je imela med nosečnostjo veliko težav. V Gorenjski predilnici, kjer je delala tudi ponoči, šef za nosečniške težave ni imel nobenega usmiljenja. Če ne bi bilo dveh sodelavk, ki sta ji krile hrbet, ko zaradi slabosti ni mogla več niti stati, kaj šele delati, kdo ve, kaj bi bilo z njo. Do konca življenja jima bo hvaležna za to!

Olga(1936) se ni nikoli poročila. Takoj po osemletki je poiskala službo, da je pomagala staršem in bratu. Kot lastniki manjše kmetije niso imeli čisto nobenih prihodkov. Brat, ki je kmetijo kasneje prevzel, do sestre ni imel nobene milosti: postavil jo je pred vrata, ker se mu je zdelo, da mu odžira težko prigarani kruh. Zaklela se je, da ona ne bo takšna. V bloku, kjer je dobila skromno garsonjero, se je v treh desetletjih zvrstilo več kot sto otrok, na katere je pazila. Največkrat brezplačno. ''Nekatere mame so mi rekle vsaj hvala!'' mi je dejala v zadregi. Kot bi se bala, da bi jo narobe razumela. Le trije od teh otrok jo ob rojstnem dnevu ali ob Dnevu žena obiskuje. Drugi so pozabili nanjo.

Za še več zgodb - vzemite v roke vse tri knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače!