Zgodba, ki jo je zapisalo življenje
Milka je imela zelo žalostno mladost. Zaradi pomanjkanja fantov (padli so v vojni ali se po njej preselili iz vasi v mesto) je ostala sama. Na manjši kmetiji so jo imeli zaradi tega za ničvredno. Tako starši kot brat pa so budno pazili, da je garala od jutra do večera. Potem se je brat odločil, da bo začel graditi novo hišo.
''Milka, poišči si šiht, da mu boš pomagala!'' se je odločil oče.
Že zarana je ''povardjala'' v hlevu, se na hitrico umila, odhitela na vlak, ki jo je odpeljal v eno od tovarn v Kranju.
Mesto je počasi, a vztrajno spreminjalo svojo podobo, saj so delavski bloki rasli kot gobe po dežju. Prišlo ji je na ušesa, da je direktor pri dodelitvi stanovanj še posebej naklonjen samohranilkam. Nekoč je že doma spila nekaj kozarčkov slivovke in pogumno stopila v zgornje nadstropje, kjer so bile strah vzbujajoče pisarne.
''Tudi jaz sem noseča, rada bi dobila stanovanje!'' je odločno zinila, ko je stopila v prvo. Imela je srečo, da je bila kadrovnica prijazne volje in ji je prošnjo celo sama izpolnila, Milka se je le podpisala.
A kako postati noseča, če pa v življenju še ni imela moškega?!
Potem se je spomnila, da se na vlaku že nekaj časa vozijo tudi močeradarji. To so bili moški, doma največ iz Slavonije, ki so gradili kanalizacijo, vodovode, delali pa so tudi na gradbiščih z novimi bloki.
Naslednje jutro pade odločitev!
Ko izstopijo z vlaka, se zadnjemu v gruči približa, ga pocuka za rokav in mu reče:''Otroka bi imela. A mi pomagaš?''
Direktne besede so mladega fanta - več kot petnajst let mlajšega od nje, sprva malo zmedle, potem pa je prikimal.
In sta naredila otroka. Kje točno, mi ta otrok, ki mi je kasneje pripovedoval zgodbo, ni znal povedati.
Milka je bila presrečna, ko je začutila, da se pod njenim srcem poraja življenje. Imela je že skoraj šestintrideset let, na zunaj jih je kazala vsaj še pol toliko.
Četudi je morala vsakega petnajstega v mesecu izročati skoraj vso plačo bratu, ji je uspelo, da je nekaj denarja shranila. Da bo vsaj za ''modroc'' in ''šporgert'', si je govorila.
Ko so doma izvedeli za njeno nosečnost, jo je oče pretepel, mama oklofutala, brat pa je kričal nanjo, če se sploh zaveda, kako malo bo zaslužila v treh mesecih porodniške.
Milka je molčala in stiskala zobe. Vse je potrpela, ker je vedela, da se v bloku, v katerem bo dobila stanovanje, dela bližajo koncu.
Polna zaupanja v direktorja, socializem in tudi Boga, ni nikoli razmišljala, da je imela neverjetno srečo, da je dobila stanovanje že ob prvi napisani prošnji!
Ko se je rodil sin Marko, je bila že na svojem. Na ''modrocu'' sta lahko spala oba, je bilo dovolj prostora. Namesto ''šporgerta'' je kupila kuharček. Radiatorji, ki so oddajali toploto, so ji predstavljali nebesa, stranišče in kopalna kad pa prav tako!
Doma je nastala cela štala! Poznalo se je, da ni več njenih pridnih rok in tudi bratu se je pošteno kolcalo za njeno plačo.
Po kakšnih treh letih si je zaželela še enega otroka.
Začela je iskati fanta, ki ji je naredil prvega, a se je za njim izgubila vsaka sled. Toliko časa je spraševala delavce na bližnjih gradbiščih, da se je nekdo spomnil, kje ga je nazadnje videl.
Ko ga je končno našla, je ta takoj vedel, za kaj gre!
''Prav, naj bo po tvoje, a me boš v zameno vzela k sebi na stanovanje!'' ji je postavil pogoj.
Po sedmih letih in po treh otrocih sta se zaradi pritiskov njegovih precej vernih staršev tudi poročila.
''Pri nas se ni nikoli govorilo o ljubezni, a tako ljubečega para, kot sta bila ata in mama, še nisem srečal!'' je pripovedoval njun sin Marko.
(fotografija je iz Wikipedije in ni povezana z zgodbo)
Komentarji
Objavite komentar