EPIDEMIJE V ŽIREH

-




*
Zame, ker so mi pač pomembne človeške usode in zgodbe, je v teh ključnih dneh polno dela. Po eni strani je vedno več takšnih, ki se želijo pogovarjati, po drugi strani pa spoznavam, kako, žal, mnogi malo vedo celo o bližnji preteklosti prednikov. Še živeči rodovi marsikje in marsikdaj nimajo pojma niti o tem, kako so živeli stari starši.

Pred nami je obdobje, ko smo bolj ali manj zaprti med štiri stene. Kaj, ko bi začeli pisati lastne, družinske zgodbe? Babice in dedki, tudi starši, bodo veseli poslušalcev, četudi le preko Skypa ali telefona!

Danes je Janez Jereb objavil v Pismih bralcev v Gorenjskem Glasu zapis o epidemijah na Žirovskem. Od srca mu hvala zanj! 

Marsikatera zgodba iz mojih knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače je dobila piko na i!

Začel je s prvo svetovno vojno, ko je več kot 150 fantov umrlo na frontah. 49 mož je pustilo doma vdove in 250 sirot!
22.10.2018 je začela kositi tako imenovana ''Španska gripa''. V letu in pol je umrlo 29 ljudi.
Hudič je imel mlade še naprej: pojavile so se črne koze. Umrlo je 17 oseb.
A najhujše je šele prihajalo: krvava griža!
V letu 1920 je v samo dveh mesecih v Žireh umrlo kar 58 ljudi! Spominjam se, da so mi starejši pripovedovali, da je bilo včasih tudi po deset pogrebov na dan.
EPIDEMIJE SO SAMO V NAŠEM KRAJU V ZADNJEM STOLETJU POBRALE ZA ENO GENERACIJO PREBIVALCEV!
In če tej grozljivi številki dodam še smrti pri porodih, ''nepojasnjene'' smrti novorojenčkov, jetiko, vodenico, nasilje…potem si lahko predstavljamo, kako težko je bilo življenje že v času, o katerem bi- če bi pravočasno prisluhnili starejšim, vedeli veliko več, kot vemo danes!
Vzemite v roke- za iztočnico - vse tri knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Morda se boste, potem ko preberete zgodbe, lažje lotili družinskih. Časa imate več kot dovolj! Naj bo ta čas porabljen tako, kot je treba!



Če bi želeli naročiti ''Moške zgodbe'', tretji del knjige OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, 
v prednaročilu (25 €), 

je tukajle povezava: https://goo.gl/1qx5mf








Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več