strah

Deseti dan, 22. marec 2020

Mnogi so se že zarana prebudili zaradi potresa, ki je sicer še najbolj prizadel Zagreb, čutili pa smo ga tudi v Sloveniji. Ponoči sem se, pa ne vem, zakaj, večkrat prebudila. Morda zaradi nič kaj prijetnih sanj, ki so bile kot nočna mora?

Strah, kaj bo, če nas bodo doletele tudi italijanske razmere, je, žal, nenehno prisoten. Iz vsega srca sem hvaležna vsem tistim, ki se trudijo, da bi omilili situacijo, v kateri smo se znašli.

Po zajtrku (nisem se še naveličala ovsenih kosmičev v kombinaciji s sadjem) pokličem Ljerko, mojo 97-letno prijateljico. Ni ji hudega, pravi. Uživa življenje in se veseli vsakega jutra, ko lahko vstane, pomiga s prsti, se obleče ter se potem usede k svojim knjigam ter h kartam, ki jih igrata z Natalijo.

Včeraj sem malo bolj sistematično iskala zgodbe o strahu. Tudi naši predniki so ga neštetokrat občutili. Še več: po težkih izkušnjah se jim je tako močno zasidral v kosti, da se ga mnogi niso znebili do svojega lastnega dne.

Tudi jaz sem med njimi. Kar mi je pred 22 leti umrl sin, me je strah. Nerazumljivo strah bolezni. S tem strahom bom, kot kaže, živela do sodnega dne in ker sem se sprijaznila, je precej lažje.

Veliko žensk je bilo nekoč najbolj strah, da bi umrle na porodu. Strah pa je ženske povezal med seboj: sovaščanke so zmeraj poskrbele za sirote, če kakšna od njih poroda ni preživela.

Ker so živeli skromno in v pomanjkanju, jih je bilo strah toče, poplav, ognja, saj so vedeli, da bodo lačni, če bo narava pokazala zobe.

Strah jih je bilo tudi hudobije in privoščljivosti. Žal tudi predniki niso bili ''cepljeni'' proti človeški zlobi. Naredila je veliko zlega.

Še posebej jih je bilo strah pasjega ugriza. Smrti zaradi steklenine, ki so jo psi obilo prenašali, so bile strašljive.

Je pa zanimivo, da ob strahovih, ki marsikomu ne dajo spati dandanašnji, niso dobivali sivih las. Če kdo ni zmogel naporov na univerzi, so skomignili z rameni:''Bo šel pa delat!''če se ni poročil:''Bo pa za hlapca/deklo doma!''

Ne spomnim se, da bi se sogovornice žrle in živele v strahu, da bi jih mož zapustil zaradi kilograma več ali manj, zaradi prevelikih ali premajhnih prsi, zaradi žuljavih dlani ali odlomljenih nohtov. Pomembne so bile druge vrednote.

Zaradi povojnih pobojev je marsikatero družino do te mere zaznamoval strah, da so se še v zadnjih dnevih življenja bali povedati resnico o tistih, ki jim je pobil bližnje.

Podobno kot danes, pa jih je bilo strah nasilnežev, zlasti tistih, ki so bili nasilni do otrok.

Trije najbolj znani slovenski pregovori o strahu:

·         Strah ima velike oči.

·         Kdor strah v glavi nosi, temu je vsaka senca pošast.

·         Kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi.

V težkih, kriznih situacijah, ki so prežete tudi s strahom, je dobro predvsem to, da postanejo vrednote ponovno pomembne. Ko se ponovno začnemo zavedati, kako majhni in nebogljeni smo, ko pride bolezen.

V mejnih situacijah spoznamo tudi bližnjega, saj v takšnih trenutkih odpadejo maske in sočloveka vidimo takšnega, kot je v resnici.