NNNSP - mit ali resnica?

-




upokojena medicinska sestra (med drugim) pripoveduje:
 
''Danes še redkokdo pomni, kako nas je jugoslovanska oblast strašila z akcijami ''Nič nas ne sme presenetiti''. Ljudi so primorali, da so kupili plinske maske, ki so bile zelo nerodne, in če si jih nisi prav nadel, tudi nevarne. Poleg tega smo v določenem obdobju imeli doma NNNSP pakete, za primer, če bi nas ''napadli Američani'' in bi v trgovinah zmanjkalo hrane. Ne morem vam povedati, koliko nesmiselnega strahu je bilo med navadnimi ljudmi! Nekaterim je, žal, ta strah pred Američani obtičal vse do današnjih dni.
Enkrat mesečno sem prišla na obisk k starejšemu paru. On je bil hud astmatik in nasilnež, ona pa uboga reva. Kljub težki bolezni jo je nenehno maltretiral, poniževal in ustrahoval.
Nekoč ji je ukazal, da si mora nadeti masko in z njo tekati po hiši. Hotel se je prepričati, če je dovolj varna in tudi uporabna. Ubožica se je zaradi pomanjkanja zraka in napada panike zgrudila. Ko je nasilnež ugotovil, da je nekaj narobe, je pobutal po sosednjih vratih, ti pa so poklicali mene.''


Ta zapis sem, nič hudega sluteč, objavila tudi na Facebooku. Odzivi so bili - vsaj zame - šokantni. 
Češ, da je zgodba izmišljena, da ni bilo tako! Da ni bilo niti predvojaške vzgoje v srednjih šolah! 

 Nekaj komentarjev: 
Andrej Cerar Milena Miklavčič '75 leta sem delal svojo hišo! Če si hotel, da je narejeno po predisih (da si dobil uporabno vselitveno dovoljenje) si moral v kleti zgraditi bunkar- z vhodom iz kleti pa vmes železna vrata in železen podboj! Iz bunkarja pa izhod (preko rova) na ven!. O tem danes nekateri nočejo niti slišati - nekateri pa vedo, pa se sprenevedajo!
 
 

Doris Frčej Milena Miklavčič jaz nisem nič prenagla - moji starši so tudi takrat delali hišo - nobenega bunkerja nismo imeli, nobenih paketov, kaj šele kakšne maske - zato pravim, da je to posploševanje, in ne spomnim se, da bi se kjerkoli o tem tudi pogovarjali, pa nisem bila ravno v plenicah ampak kar radoveden deklič z našpičenimi ušesi
 
 
Marjana Kovačič Jaz sem očitno živela na nekem drugem planetu, tudi imenovanem Slovenija. Sem letnik 1960, vendar tako izkrivljenih izjav o času, ki sem ga živela tudi sama, še nisem slišala.
 
 Milena Miklavčič no, no, no. Ne tako naglo! ! Lepo prosim! Bile so maske in bili so paketi. v 80 letih smo se preselili v svojo hišo in vem, da smo jih še bili prisiljeni nabavljati, nekaj je plačal sindikat, nekaj so nam pa trgali od plače. In še to: poznam jih kar nekaj, ki so si takrat en prostor v kleti naredili kot bunker. Izhod iz njega pa izkopali tja do drvarnice.
 
 
 
Joži Umek V Hrastniku smo se v vajah NNPučili, kako ravnati ob uhajanju klora iz TKI. Še danes se mi zdi, da je bilo to zelo pametno. Se bojim, da bi danes v taken primer med med ljudmi nastala panika in jih večina ne bi vedela, kako ravnati. Bi nam včasih kakšen NNPše kako koristil.
 
 
Peter Gominšek spet ena "cvetka"... v stilu "Only Fools and Horses"...plinska maska je bil obvezen pripomoček vsakega, ki je služil vojsko... v bivši državi.... zakaj bi bila nevarna ne vem...seveda če bi si oprostite kateri bedak zaprl neprodušno ventil...na njej... ko so nas obmetavali na vajah z solzivcem... je bila kar dobrodošla..In od kje vam to, da so morali plinske maske kupovati... Kolikor vem, so jih ljudje dobili predvsem tisti v civilni zasčiti... O tem pa, je nekdo to masko preizkušal na ženi... je pač odnos, ki kaže dva, ki sta po mojem zrela za kakšno ustanovo... Sama akcija, pač pogruntavščina sistema je bila NNNP.. ali nič nas ne sme presenetiti... in vedno smo dodali, ker na nič nismo pripravljeni. hahahahah🤣🤣🤣🤣. Takšne zgodbe so samo dokaz, da so Butalci...po razmišljanju... geniji za takšne, kot jih opisuje zgodba...
 
 
 
 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več