meni zelo ljuba moška zgodba

 

 

 

 

 

 

Sabina (…):«O dedu Janku je v naši družini ohranjenih veliko zgodb. Rojen je bil leta 1931, tako da ga je vojna vihra, na srečo, pustila pri miru. Boleče pa je okusil povojno oblast. Uboge kmete so privili z davki, tako da ni bilo misliti, da bi se oženil, saj še za družino ni bilo dovolj kruha. Ko je od staršev, pravzaprav od zelo avtoritativnega očeta končno dobil blagoslov, je bila njegova prva misel:''Hitro pot pod noge, da tista reč ne bo eksplodirala!''

 

Pametni fantje so se ženili na medvedovo kožo, kar je pomenilo, da je bilo najprej poskrbljeno za lastništvo kmetije, šele potem je prišla na vrsto nevesta. 

Ko je očetu previdno namignil, kako in kaj, je oče vzel kramp in ga z vso močjo zalučal proti njemu.

Ded je bil že v letih, ko je pogosto pripovedoval, da tistega hudiča med nogami ni mogel ukrotiti, da je imel ves čas dvignjeno glavo in je lajal.

Prav zaradi svoje silne potrebe se je ustavil tudi pri Zinki. Bila je že malo starejša, saj ji je fant padel pri Italijanih in je zato nihče od poštenih vaških ženinov ni maral. Prefrigano je računal, da se prav zaradi zavrnitev njena cuca še toliko bolj slini.

Ko je stopil v hišo, so mama takoj postavili na mizo mesni narezek in potico, ki je ostala od Velike noči. Ni vedel, kaj naj reče, tiho je čemel za mizo. 

Zinka je gledala stran in se molče izmuznila iz hiše. To je pomenilo, da je dobil od nje škarpeto. (zavrnitev). Ker pa mu je bila všeč, tistemu tam spodaj pa tudi, se je vrnil naslednji teden, pa še naslednji teden, dokler ni strl njenega uporniškega srca. Do poroke nista dosti govorila.

Ded se je zelo lepo oblekel, in ker je bil postaven fant, Zinka, moja nona, ni mogla odvrniti oči od njega. Po cerkvenem obredu so se okoli dveh popoldne zaslišali streli. Ljudje so se skrili pod mize, kajti pokanje jih je ponovno spomnilo na drugo svetovno vojno. Nikoli se ni izvedelo, kdo je streljal. Menda je svate hotel prestrašiti zavrnjen snubec. Na ohceti so igrali Beneški fantje, eden od njih je bil dedov prijatelj.

Enkrat okoli desete ure gresta ded in nona plesat. Menda jo je s takšno močjo stisnil k sebi, da ji je zmanjkalo sape. Redkobeseden kot je bil, ji je vseeno zašepetal na uho, da ne zdrži več niti sekunde. ''Tudi jaz ne,'' mu je menda odgovorila nona. Potem sta se zaklenila v kranceljno sobo. Četudi so nekateri tiščali ušesa k vratom, niso slišali niti najmanjšega šuma. A sta menda tiste reči počela večkrat zapored.

Kljub temu da sta se zelo dobro razumela, sta zaplodila le mojo mamo. Ded je ostal redkobeseden do svoje smrti. A če se je bilo treba pohvaliti na račun spolnosti, pa ni šparal besed. Imel je navado reči, da je tista njegova reč tako trda in velika, da bi z njo še vola ubil. Moja mama mi je zmeraj zatiskala ušesa, a ni pomagalo.

Ko sva bila sama, me je vprašal:''No, dekletce moje, kakšna je tista reč?'' In jaz sem kot iz topa odgovorila:''Za vola ubit!''…«