meni zelo ljuba moška zgodba

-
 
 
 
 
 
 
Sabina (…):«O dedu Janku je v naši družini ohranjenih veliko zgodb. Rojen je bil leta 1931, tako da ga je vojna vihra, na srečo, pustila pri miru. Boleče pa je okusil povojno oblast. Uboge kmete so privili z davki, tako da ni bilo misliti, da bi se oženil, saj še za družino ni bilo dovolj kruha. Ko je od staršev, pravzaprav od zelo avtoritativnega očeta končno dobil blagoslov, je bila njegova prva misel:''Hitro pot pod noge, da tista reč ne bo eksplodirala!''
 
Pametni fantje so se ženili na medvedovo kožo, kar je pomenilo, da je bilo najprej poskrbljeno za lastništvo kmetije, šele potem je prišla na vrsto nevesta. 
Ko je očetu previdno namignil, kako in kaj, je oče vzel kramp in ga z vso močjo zalučal proti njemu.
Ded je bil že v letih, ko je pogosto pripovedoval, da tistega hudiča med nogami ni mogel ukrotiti, da je imel ves čas dvignjeno glavo in je lajal.
Prav zaradi svoje silne potrebe se je ustavil tudi pri Zinki. Bila je že malo starejša, saj ji je fant padel pri Italijanih in je zato nihče od poštenih vaških ženinov ni maral. Prefrigano je računal, da se prav zaradi zavrnitev njena cuca še toliko bolj slini.
Ko je stopil v hišo, so mama takoj postavili na mizo mesni narezek in potico, ki je ostala od Velike noči. Ni vedel, kaj naj reče, tiho je čemel za mizo. 
Zinka je gledala stran in se molče izmuznila iz hiše. To je pomenilo, da je dobil od nje škarpeto. (zavrnitev). Ker pa mu je bila všeč, tistemu tam spodaj pa tudi, se je vrnil naslednji teden, pa še naslednji teden, dokler ni strl njenega uporniškega srca. Do poroke nista dosti govorila.
Ded se je zelo lepo oblekel, in ker je bil postaven fant, Zinka, moja nona, ni mogla odvrniti oči od njega. Po cerkvenem obredu so se okoli dveh popoldne zaslišali streli. Ljudje so se skrili pod mize, kajti pokanje jih je ponovno spomnilo na drugo svetovno vojno. Nikoli se ni izvedelo, kdo je streljal. Menda je svate hotel prestrašiti zavrnjen snubec. Na ohceti so igrali Beneški fantje, eden od njih je bil dedov prijatelj.
Enkrat okoli desete ure gresta ded in nona plesat. Menda jo je s takšno močjo stisnil k sebi, da ji je zmanjkalo sape. Redkobeseden kot je bil, ji je vseeno zašepetal na uho, da ne zdrži več niti sekunde. ''Tudi jaz ne,'' mu je menda odgovorila nona. Potem sta se zaklenila v kranceljno sobo. Četudi so nekateri tiščali ušesa k vratom, niso slišali niti najmanjšega šuma. A sta menda tiste reči počela večkrat zapored.
Kljub temu da sta se zelo dobro razumela, sta zaplodila le mojo mamo. Ded je ostal redkobeseden do svoje smrti. A če se je bilo treba pohvaliti na račun spolnosti, pa ni šparal besed. Imel je navado reči, da je tista njegova reč tako trda in velika, da bi z njo še vola ubil. Moja mama mi je zmeraj zatiskala ušesa, a ni pomagalo.
Ko sva bila sama, me je vprašal:''No, dekletce moje, kakšna je tista reč?'' In jaz sem kot iz topa odgovorila:''Za vola ubit!''…«

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več