''kukavičje'' matere

Franci (1950):«V družini nas je bilo šest otrok. Ata je delal v Nemčiji, mama pa je bila gospodinja. Bil sem najmlajši in od rojstva naprej kamen spotike. Ata je trdil, da nisem njegov. Res mu nisem bil podoben, sem ga pa imel zelo rad. Mamo je zaradi mene tudi udaril, psoval in brcal. Ko se je ata po novoletnih praznikih ponovno usedel na vlak in se vrnil v Nemčijo, je za nas, otroke, v glavnem skrbela starejša sestra Doroteja. Mama je pogosto izginila za več dni. Ko se je vrnila, ni povedala, ne kje je bila, ne kaj je počela. Ata je sicer redno pošiljal denar za položnice, a ni minil mesec, da ne bi prišli električarji in nam zagrozili, da nam bodo zaradi dolgov odklopili elektriko.

Obiskoval sem drugi razred, ko nas je mama končno zapustila. Niti poslovila se ni od nas, otrok. Kar šla je. Najstarejša sestra nas je tolažila, ko smo jokali. 'Bo že kako!' je rekla. Naslednji dan so prišle tri ženske in prinesle sladkarije in nekaj oblačil. Hodile so po hiši in vtikale nos v naše borno imetje. Mislile so, da jih ne čujemo, ko so govorile:''Kakšna svinjarija!''

Obljubile so nam, da bo občina poskrbela za nas. Niso se več vrnile. Konec meseca so nam odklopili elektriko. Potem je sestra napisala očetu pismo. Prišel je ob Veliki noči. Niti slutil ni, da bo mama odšla od nas. Malo je povprašal po vasi. Ko je izvedel, h komu je pobegnila, jo je poiskal in pretepel. Na hitro je moral oditi, ker so ga iskali miličniki. Sestri je pustil 300 nemških mark, da je lahko poplačala dolgove in da smo imeli za kruh.

Živeli smo, kot smo vedeli in znali. Sestra je šla v službo, saj ni bilo misliti, da bi nadaljevala šolanje, četudi je želela postati šivilja. Med poletnimi počitnicami nas je spet obiskal ata. Povedal nam je, da nas ne more vzeti s seboj, ker živi s še tremi prijatelji v eni sami sobi. Kar oddahnilo se nam je. Želeli smo ostati doma. Ata je kupil nov električni štedilnik in pet metrov drv. Skupaj smo prepleskali kuhinjo, vežo in tudi kamro, kjer smo spali. Vsak od nas je dobil od njega darilo. Meni je dal novo šolsko torbo, ker sem bil tudi v tretjem razredu odličen.

Potem pa je prišla mama. V naročju je držala dojenčka, z njo je bil nek moški, ki je zelo grdo gledal.

Mama nam je ukazala: ''To je sedaj moja hiša. Pojdite, kamor hočete!''

 Moški se je zasmejal in jo uščipnil za rit. Začeli smo jokati. Doroteja se je izmuznila in odhitela po pomoč k sosedu. Lipe je nemudoma pritekel.

V rokah je držal vile:'' 'Prasica, pusti otroke pri miru! Ti ni bilo dovolj, da si se zgonila z drugim?''

Mama se je postavila predenj in mu zabrusila:''To je moja hiša in lahko z njo počnem, kar hočem!''

 Lipe nam je pomagal pobrati stvari, ki smo jih zmetali v žakelj od krompirja. Drug za drugim, kot race, ki gredo do vode, smo šli za njim. Mama je zakričala za nami, naj si nikoli več ne drznemo priti nazaj. Ostali so bili tiho, jaz pa sem neutolažljivo jokal.

Četudi se je Doroteja trudila, da bi ostali skupaj, se to ni zgodilo. Vsak je dobil drugi dom. Mene sta vzela k sebi Lipe in njegova žena. Bil je zidar, skoraj nič ga ni bilo doma, in ker nista imela otrok, je bilo njegovo ženo pogosto strah, ker je bila sama. Vsakokrat, ko je ob ponedeljkih naložil zidarsko orodje v staro, odsluženo šolsko torbo, me je prijel za uho ter dejal:'' Pazi, s kom se bo pogovarjala, da mi boš lahko povedal, ko se vrnem.''

Tako sem ves ljubi dan oprezal za njo. Točno sem vedel, kaj se je pogovarjala z drugimi ženskami, saj sem se jim nenehno motal pod nogami. Dorotejo sem zelo pogrešal. Nekoč se nisem pravi čas umaknil s poti mami, ko pred seboj porivala otroški voziček. Stekla je za menoj in me za kazen brcnila.

Postala je zelo hudobna. Nekoč, ko so bližnji sosedje imeli doma svatbo, je polila z gnojnico bližnjo njivo, ki niti ni bila njena. Potem pa je sedela na pragu in se smejala, ko so svatje vihali nosove.

Njen mož se ga je velikokrat napil. Pri tem pa je kričal, da bi bilo treba odvečne otroke kot mačke zavezati v žakelj in jih utopiti v vodi.

Ob Božiču je ata spet prišel na obisk. Tokrat se je pripeljal z avtom, Alfa Romeo Giulia, bele barve. Ni bil nov model, a zadosti nobel, da ga je občudovala vsa vas.

Ni bil Sam.

Z njim je bila neka ženska, ki ni govorila slovensko. Bila je zelo prijazna. Pobožala me je po laseh in mi dala čokolado. Ko je ata slišal, kaj je storila mama, je začel glasno vpiti, naj pride ven iz hiše, če si upa. Ni prišla.

Ata se je vrnil v Nemčijo, mi, otroci, pa smo postali še večje sirote. Poslej se tudi on ni več vračal domov.

Čas je tekel naprej, vpisal sem se na kovinarsko šolo. Doroteja je že bila poročena in je imela dojenčka. Z drugimi se nisem srečeval. Pri osemnajstih sem šel v vojsko. Ker nisem zadrževal vode, so se iz mene norčevali. Na vežbah sem se z bajonetom po nerodnosti zaklal. Komaj so me rešili.

Pri tridesetih sem se poročil. Zakon ni bil srečen. Žena je potem šla z drugim in z njim imela tri otroke. Danes živim pri starejši sestri. Pogosto sanjam, da je prišel na obisk ata in me povabil na pivo. Skoraj štirideset let ga nisem videl.«

(fotografija ni neposredno povezana s pisanjem, ima pa dovoljenje za nekomercialno uporabo)