BRIDKA, A ZELO POGOSTA KMEČKA ZGODBA

Jerko (1948):«Bila sva dva brata. Eden bogat in drugi reven. Jože je nasledil kmetijo, jaz sem dobil le nekaj smrek, košček zemlje in pet let zapovrstjo krompir, ki sem ga je pravzaprav pomagal sam pridelati. Jože je bil tudi pogolten, jaz pa sem se zajebaval z občutkom, da sem kot revež za marsikaj prikrajšan.

Še danes ne vem, zakaj sta oča in mat’ kmetijo prepisala na brata. Študiral je, domov pa se je hodil samo toliko hlinit, da nista spremenila svoje odločitve. Če sem kdaj kaj rekel, me je oče hitro zabil, da naj bom tiho, ker sem tepec. Še osnovne šole nisem naredil, pa ne zato, ker bi bil neumen, temveč zato, ker sem moral garati od jutra do večera.

Spominjam se, da sem še ne desetletni fantič pomagal očetu v gmajni. Podirala sva drevje in  moral sem ga vlačiti v dolino kot odrasel dedec.

Nekoč sva imela pomagača. Pa ga je nekaj posviral. Oče je mahnil mene, ker se mu je bal reči žal besedo.

Mislil je, da me tako vzgaja v trdnega in odpornega človeka. Toda ni bilo res! V sebi sem nosil zamero in odpor do njega. Toliko krivic, kot sem jih doživel jaz, jih ni nihče! Brat se mi je samo posmehoval, namesto da bi mi pomagal!

Ob sobotnih večerih, ko je bilo treba iti v štalo, se je lepo oblekel in šel na vas, jaz, butelj, pa pod krave! Mora se malo razvedriti, me je tolažila mama, saj vidiš, da vse dneve prečepi v zaprtih prostorih ob knjigah. Strašno naporno se jima je zdel njegov študij! A jaz, ki sem garal kot žival, sem pa lahko crknil!

Tudi pri jedi je bilo podobno.

''Ta boljši kos naj bo za nedeljo, ko pride Gregor,'' je ukazal ata. Ali pa: ''Še to postoriva, da Gregorju  ne bo treba.''

 Ko so se nekoč očetu vnele žile na nogi, sem mu jih jaz čistil in mazal s kremo. Da Gregor ne bo videl, ker si bo potem kaj mislil. Z leti so se razlike še poglabljale. Če je na primer Gregor pomagal pri delu eno popoldne, se je o tem dogodku govorilo še ves teden. Kako pridnega sina imava! se je ponosno nosil oče in vsakemu, ki ga je hotel poslušati, razlagal, kakšno srečo ima kmetija ob tako pridnem nasledniku. Stiskal sem pesti in se šel zapit, ker drugače bi lahko očeta še udaril!

Zelo rad bi   bil šofer, to delo me je veselilo. Ne, je udaril oče po mizi, kdo bo pa nama pomagal?! Zbal sem se njegove jeze in sem opustil misel, da bi kdaj imel svoj tovornjak.

Do vojaščine sploh nisem bil v službi. Če sem hotel iti s fanti na vas, sem moral prositi očeta za denar. Samo zapravljati znaš, mi je zmeraj poočital, preden mi je s težavo odštel nekaj fičnikov. Ko so to kolegi izvedeli, so se iz mene ničkolikokrat norčevali. Zato sem prenehal zahajati v njihovo družbo. Držal sem se bolj zase in na skrivaj pestoval svojo jezo in bes. Na vse sem bil jezen: na starše, ker so bili krivični in na brata, ker mu je vse uspevalo.

Potem sem na srečo odšel služit vojsko. V Makedonijo. Ni mi bilo z rožicami postlano, toda   vsaj to me je držalo pokonci, da me niso gonili kot hlapca. Naučil sem se voziti tovornjak pa še tega in onega. Radi so me imeli, ker sem bil, tako so dejali, zelo priročen in spreten.

Ko sem se po letu in pol vrnil domov, je bil oče že v bolnišnici. Zgrozil sem se, ko sem ga zagledal. Sama kost in koža. Umrl je, preden sva si mogla reči kakšno lepo besedo. To me žre še danes. Do zadnjega dne sem ga sovražil in preziral, on pa mene. Nisva se utegnila pobotati in tega si ne bom nikoli odpustil.

Leta 1974 je brat prevzel kmetijo. V tistih letih se je začelo tudi na veliko graditi. Zazidljive parcele so šle za med. Nekega jutra ves presenečen zagledam skupino ljudi, ki so nekaj merili na našem najboljšem travniku. Nataknem si hlače in stečem tja.

''Ne motivili se nam pod nogami, me nadere brat, saj vidiš, da imamo delo.''

 Brat je pokasiral denar od dvanajstih prodanih parcelah! In niti besedice mu nisem smel reči! Niti besedice!

Mama je bila na Gregorjevi strani. Nekega večera, ko sem bil malo pijan, sem začel rogoviliti in zahtevati delež od prodane zemlje.

''To pa ne!'' me je ustavil brat, ''kmetija je moja in lahko delam, kar hočem.''

'' Vsaj kakšen dinar mi daj, saj si tudi moje žulje prodajal!'' sem mu poočital. Skočila sva si v lase, in če naju ne bi zvlekla narazen mama, bi se pošteno stepla.

Šel sem na sodnijo in se pritožil. Po nekajletnem pravdanju sem dobil nujni delež: del gozda, njivo in staro kaščo v kateri prebivam še danes. Mama mi tega ni mogla odpustiti. Mislila je, ker sem pač bolj kratke pameti, da je zame vse dobro.

Še večji hudič je nastal, ko sem se oženil. Anko sem spoznal na neki veselici. Delala je v Peksu in dobro zaslužila. Kaj potem, če je bila kakšno leto starejša od mene? Danes, ko sva že stara, se to sploh ne pozna več!

Moja mama je že zdavnaj pokojna, brat se je kmalu po najinem prepiru odselil v Ljubljano. Od naše velike kmetije je ostalo bolj malo: hišo je brat preuredil v vikend, nasadil je nekaj sadnih in okrasnih dreves. Gmajna je iz leta v leto bolj zaraščena, na njivah so zrasle hiše. O, ko bi oče vedel, kaj je naredil! V grobu bi se obrnil! Pa take sanje je imel o tem, koliko   repov bo v hlevu in s čim vse se bo brat ukvarjal, ko bo enkrat zagospodaril. Žalostno, žalostno je vse skupaj!

Mama je zadnje leto, ko je obležala, preživela v domu za ostarele. Niti toliko ni bila vredna, da bi jo brat vzel k sebi.

''Saj nima časa,'' so govorili po vasi. Jaz sem pa vedel, da bi se čas že našel, samo odveč mu je bilo.

Nikoli nisem imel bogastva, no, pri otrocih pa je bil Bog radodaren. Pridni so, tudi v šoli, to moram reči. Brata bom sovražil do smrti. Nikoli mu ne bom odpustil, da je uničil našo kmetijo. Naj se mu ves denar, ki ga je nakradel, nekje zatakne.«