dve lovski, a resnični

 Ciril (1954):«V času osamosvojitve sem bil mlad, nadobuden policist.
V kraju, kjer sem služboval, smo imeli kar nekaj dela z vročekrvneži, ki se niso mogli sprijazniti z osamosvojitvijo.

Nekateri so se potem vrnili v matično domovino, nekateri so se odselili v tujino, drugi so se umirili in ugotovili, da bo v novi državi sicer drugače, a bolje, kot je bilo prej.

A to ni tisto, kar sem vam želel povedati. Nadrejeni so me prosili, naj uredim dokumentacijo, ki je bila obsežna, raznolika in pestra. Moj predhodnik je bil zelo natančen in je popisal vsa ''odstopanja'' občanov, ki niso bila v skladu z zakoni in predpisi. Nekateri primeri so bili celo zelo zabavni. Denimo: kolesar, ki je naredil prekršek, je miličnika, ko ga je ustavil, gledal v oči, namesto da bi ponižno strmel v tla.

V posebnem zvezku je vodil ''vaške ovaduhe''. Na moje veliko presenečenje tudi teh ni bilo malo. Bil sem šokiran, ko sem prebiral, kakšne neumnosti so nekateri od njih nosili prehodniku na nos. Še najhujše vaške čenče so bile v primerjavi z njimi - biseri.

S posebnim pismom sem se ovaduhom lepo zahvalil za sodelovanje. Da je v samostojni Sloveniji konec z ovajanjem sosedov in bližnjih, so razumeli vsi, razen enega.

Bil je starejši občan, v času vojne si je prislužil nekaj medalj in še zmeraj je čutil v sebi dolžnost, da se ''bori proti sovražniku''. Bil pa je komaj pismen in na policijsko postajo je prihajal skupaj z ženo, ki je bila njegova tajnica.

Kadar je hotel kaj povedati, je spravil iz sebe le dva, tri stavke, potem pa je dregnil ženo, češ, nadaljuj. Ko je ona povzela besedo, mi je ''protijugoslovansko'' delovanje nekaterih posameznikov razložila v vseh podrobnostih.
Bolj, kot sem jima govoril, da smo Jugoslavijo pokopali, bolj sta se jo oklepala.

Sprijaznil sem se, da ju od njunega ''dela'' en navaden policist, kot sem bil jaz, ne more odvrniti.
Ženska je res bila lisica! Ugotovil sem, da je včasih kakšno zabeležko spremenila po čisto lastni presoji.
Največkrat je bil kraj in čas dogajanja isti, zamenjala je le glavne akterje. Če se ji je kdo zameril, ga je brez slabe vesti, četudi nedolžnega, potunkala v drek.

Počasi sem ju bil že do vrh glave sit. Z rdečim flomastrom sem obkrožil sporna (nelogična) mesta v zabeležki in ji jo vrnil. Bila je ogorčena in osupla, kaj si upam!
Njen mož je stal zraven nje in sikal, da bi takšne, kot sem bil jaz, nekoč ustrelili. Brigalo me je, kaj čvekata, pokazal sem jima vrata. Potem sta na moj račun napisala kar nekaj pritožb tako na zvezo borcev, na vrh policije, pritožbo sta poslala v uredništva nekaterih časopisov.

Na srečo ju je vzel v roke zet, ki je bil trezen in razumen možakar. Šele po njegovem posredovanju sta nehala vohuniti za sovaščani in jih ovajati.«

 :-)  :-)  :-)

Oto (…):«Imam tudi jaz eno resnično: Bilo je okoli leta 80. Šverc z markami, nakup videorekorderjev in pornografskih filmov je bil za nekatere donosen posel.

V vsaki gostilni ali bufetu pa je govorice o biznisu po cele dneve v kotu na ušesa vlekel točno določen ovaduh. Zanimalo ga je, kdo šverca in kdo kupuje.

Za ''našega'' so kmalu vsi vedeli po kaj prihaja in marsikdo si ga je privoščil. Pa sva prišla v bufet na avtobusni postaji na špricar tudi s prijateljem Tonetom. Notri je bilo par ljudi, v kotu pa tudi ta stalni gost. Spogledala sva se, malo nama je šlo na smeh. Vedel sem, da ima Tone na eno neumno vprašanje najmanj tri še bolj neumne odgovore.

Zato sem ga nadvse resno (in glasno) vprašal:"A si mi zrihtal tisto?''

(To so bili časi, ko je kdo komu zmeraj nekaj zrihtaval)

Odgovoril je skrivnostno in poltiho, a tako, da so vseeno lahko vsi slišali:"Nemogoče! Nič več! Možakar, ki je do sedaj švercal to mast je šel pod ključ. Biznis je postal bolj nevaren kot švercanje z mamili!''

(Ob vsaki besedi se je stalni gost za malenkost pomaknil bliže)

Miha pa še ni nehal govoriti o masti: ''Zadnja mast je bila najhujša! Pomisli - prvi dan kamen na njivi ali vinogradu namažeš,drugi dan ga samo z lopato preštihaš- pa se že spremeni v pesek!''

(Stalni gost je bil že za najinimi hrbti, tik ob šanku)

''Veš, ta mast ni več hec, matpakarjola! Lahko ti kdo z njo namaže vogal od zidanice, naredi se luknja, lopov smukne k sodom pa ti vse vino popije."

 Na hitro sva spila in zapustila lokal, saj sem komaj zadrževal smeh. Tone pa je hudomušno dodal:"Vidiš, pa sva še eni stranki prodala mast!"

In sva se razšla.«

 (fotografija je simbolična in ima dovoljenje za nekomercialno objavljanje)