Slepota

Jani (1980):«Ko sem bil star enajst let, me je izrabil duhovnik. Do nas otrok je bil zelo prijazen. Zmeraj je imel pri roki bombone, njegova kuharica, babičina sestra Nana, pa je kljub visoki starosti pekla slastno pecivo, ki ga je sam pojedel bolj malo, večino je delil z nami. Župnišče je bilo skromno, pozimi zelo mrzlo in prazno. Nana je spala v sosednji stavbi, ki je bila prav tako v lasti župnišča, le da so se spodnji prostori oddajali v najem. Župnik je imel veliko knjižnico, v kateri sem bil kuhan in pečen. Mama je bila, kar se mene tiče, lahko brez skrbi: nisem se potepal, niti nisem zganjal neprimernih vragolij, raje sem po šoli zavil med knjige. Nana mi je skuhala čaja, potem pa se je spet umaknila med svoje lonce.
Za rojstni dan sem dobil kolo. Ponija. Neizmerno sem bil ponosen nanj! Po vasi sem se vozil kot kakšen petelin. Nekoč me je ustavil nek fant. V roki je imel palico. Vtaknil jo je med vilice kolesa in mi ukazal, naj sestopim.
''Ali ti ga je župnik kupil?'' me je vprašal. Njegov glas je bil poln zlobe. Kar zmrazilo me je. S tresočim glasom sem odgovoril, da so mi ga kupili domači. Za rojstni dan.
''Kar še ni, še bo!'' se je potuhnjeno zarežal in me pustil samega.
Na ta dogodek sem že skoraj pozabil, ko me je nekoč župnik ustavil na stopnicah in me vprašal, zakaj se ne pridružim ministrantom, če že tičim v župnišču, kot pozabljen čevelj. Malo sem pomencal, ker mi je bilo nerodno povedati, da me že za v šolo mama komaj spravi iz postelje, kaj šele, da bi moral ministrovati ob jutranji maši. Na hitro sem se izgovoril, da bom mamo in ata vprašal, pa ju, seveda, nisem. Onadva bi bila takoj za.
Opazil pa sem, da je takrat, ko je šla Nana ali v trgovino ali kam na obisk, začel prihajati v knjižnico.
''Da ti ne bo dolgčas,'' mi je rekel, ko se je usedel na drugo stran mize in se potopil v branje. Kmalu sva se začela pogovarjati, spraševal me je o tem in onem. Zanimalo ga je, če mi je kakšna deklica všeč, pa če so mi starši že kaj povedali o tistih rečeh. Niti mi ni bilo nerodno, zakaj le, župnik nas je že pri spovedi spraševal vse sorte neumnosti! Nekoč je prinesel neko revijo.
''Pokazal ti bom, kaj ljudje počnejo, ko spravljajo v greh mlade fante, kot si ti.''
Ob pogledu na razgaljene ženske je moje telo pač odreagiralo tako, kot bi odreagiral vsako drugo: lulček se mi je postavil pokonci in v trebuhu sem začutil gomazenje, ki je bilo prav prijetno. Tedaj pa sem začutil njegovo roko. Čisto mirno me je začel gnesti. Ni imel veliko dela, saj sem prej kot v minuti postal med nogami moker, iz ust pa mi je ušel glasen krik. Tisti večer sem šel brez večerje v posteljo. Izgovoril sem se, da mi je slabo. Sram me je bilo pogledati mami v oči.
Sploh ne vem, zakaj, a vedno bolj sem si želel, da se tisti glasni krik ponovi. Po eni strani sem trepetal, da bova z župnikom ostala v knjižnici sama, po drugi strani pa sem komaj čakal, da Nana odide po svojih poteh.
Potem pa me je nekoč vprašal, če bi imel APN  6. Obsedel sem z odprtimi usti. V moji glavi pa se je naredil nekakšen klik. Bilo je kot strela z jasnega neba! Preplavili so me spomini na tistega mulca, ki me je nekoč vprašal, če mi je župnik že kupil kolo. Postalo mi je nelagodno pri duši. Počutil sem se umazano in zavrženo. Kaj pa, če si je tudi tisti mulc kolo zaslužil na enak način kot jaz?
Planil sem z divana, šele pri vratih sem si potegnil hlače gor in potem sem zbežal po stopnicah, kolikor so me noge nesle. Ustavil sem se šele doma. Oče, ki je ravno prišel iz delavnice, me je začudeno pogledal. ''Kaj pa ti noriš?'' me je vprašal. V tisti zmedi, ko nisem vedel, kje se me glava drži, sem izstrelil, da me župnik že ne bo več šlatal, da tudi motorja ne maram. Očeta je skoraj kap. Prijel me je za uho in me odvlekel v kuhinjo.
''Samo poslušaj ga, gada pokvarjenega!'' je kričal pred mamo, ki se ji ni niti sanjalo, kaj se dogaja. Moral sem poklekniti in še enkrat ponoviti vse- od besede do besede- kar sem povedal že očetu. Prej, preden sem zaprl usta, je že padalo po meni. Ata si je odpel usnjen pas in me zaradi umazanih misli pretepel kot psa. Naslednji dan nisem šel v šolo, kako bi, saj sem bil po celem telesu marogast kot modras! Me je pa ata odvlekel v župnišče, kjer sem moral ponovno pasti na kolena in se župniku opravičiti, hkrati pa priseči, da o svoji bolni domišljiji ne bom nikomur povedal niti besedice.
Nana je bila zrelo jezna name.''Da te nikoli več ne vidim!'' mi je rekla. Tri mesece pa sem moral, za pokoro, vsak dan k prvi jutranji maši. Takrat še nisem vedel, kaj točno sem ga polomil, kar verjel sem, da sem res jaz kriv in se za umazano domišljijo pač moram spokoriti.
Šele veliko kasneje, ko sem že vedel, koliko je ura, so dogodki iz otroštva prišli za menoj. Pri devetnajstih letih so me, ne vem, zakaj ravno takrat, čisto sesuli. Moral sem poiskati psihiatrično pomoč. Pa bi bilo vseeno, četudi je ne bi. Tisti ženski, h kateri so me poslali, je bilo ob opisovanju dogodkov še bolj nerodno kot meni.
Moram reči, da sama zloraba še zdaleč ni toliko bolela kot reakcije bližnjih. Duhovnika sem lahko preklel, mame in očeta nisem mogel. ''Molči, o duhovnikih nikoli ne smeš govoriti grdo!'' mi je mama tisočkrat zabičala, a ni dosti pomagalo. Tega, kar so mi vsi skupaj storili, ne bom nikoli pozabil, odpustil pa tudi ne.
Morda se vam bo zdelo butasto in smešno, a vam še nekaj povem: med študijem sem imel po spletu naključij priložnost, da sem mentorju pomagal pri zbiranju zgodb o povojnih pobojih.
Šok, ki sem ga doživel, je bil nepopisen. Srečal sem ogromno ljudi, ki so bili solidarni s povojnimi morilci na podoben način, kot je bila z župnikom solidarna moja mama:''Ta tovariš je bil prepomemben za našo partizansko zgodovino, da bi lahko bil kriv! Da bi zaradi nekih izmišljenih pobojev nanj metati blato?! Nikakor!''
Kako podobno slepi smo ljudje! Mama vse do smrti ni mogla verjeti, da me je župnik izrabljal in mi skoraj uničil življenje. Tudi tisti, ki so osebno poznali morilce in so vedeli, koliko so jih zmetali v brezna, so prav tako trmasto trdili, da niso bili nič krivi, da je že moralo biti tako, kot je bilo. Ne enih, ne drugih ne bom nikoli razumel!«