tudi pismo je lahko čisto posebna zgodba

 do tretje knjige iz cikla 

OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, 

ki bo namenjena moškim zgodbam, je le še 31 dni.....😍😍😍😍

 (pismo, ki ga je leta 1968 ena sestra pisala drugi)

Kristina (1923)

»Pri nas, na Kozjanskem, kjer je že od nekdaj vinorodno območje, je bilo veliko revščine. Bilo pa je tudi veliko alkohola in družinskega nasilja. Naš ata je bil za glavo manjši od mame, a je kljub temu pred njim velikokrat bežala na varno. Vzgojili so jo, da se možu ne sme upirati, ker je to velik greh. Ko jo je ujel, jo je najprej natepel. Padalo ni le po telesu, tudi po glavi. Ko se je upehal, ji je ukazal, naj gre v hišo in se uleže na peč. Tam smo včasih imeli rancalo. To je bila lesena naprava, ki je za kakšen decimeter molela čez rob peči. Mama se je vanjo ulegla in čakala. Ob straneh sta bili dve odprtini, skozi katere je morala vtakniti nogi. Potem je ata stopil na klop, spustil hlače in toliko časa zabadal v mamino mednožje, dokler mu ni prišlo. Mama se zaradi stranic, ki so jo utesnjevale ob straneh, ni mogla premakniti niti za centimeter. Kadar je bil ata pijan, je mučenje trajalo ure in ure. Otroci smo jokali ob vratih in ga prosili, naj odneha. Pa ni. Nikoli ni. Ko je umrl, nihče od nas ni jokal za njim. Nismo mogli. Preveč smo ga sovražili zaradi vsega hudega, kar je storil naši ubogi mami.«

Neža (1925)

»Moja mama je imela dve sestri. Najstarejša Ljudmila se ni nikoli poročila. Ko je brat doštudiral za duhovnika, so jo določili, da ga spremlja na župnijo, kjer je bila vse do konca druge svetovne vojne njegova gospodinja. Leta 1947 so neke noči prišli ponju in ju na neznanem kraju iz neznanih razlogov ubili. Druga sestra Justina se je poročila v okolico Ajdovščine. Vzeti je morala vdovca brez otrok, ker so ji tako ukazali starši. Zakonski stan ji je bil v veliko breme. Pogosto je prihajala domov in že na vratih tarnala, kako hudo ji je. Mož je bil velik skopuh, njegova mama pa je imela ključe od shrambe in jih ne zlepa ne zgrda ni hotela izročiti ta mladi. Ženski sta se kakšen dan prepirali od jutra do večera. Minilo je leto, dve, Justina pa še zmeraj ni bila noseča. 'Kako le, če pa mož gre zvečer k mami spat,' je razlagala Ljudmili. Nekoč pa se le opogumi in vpraša moža, kaj je narobe, da se ji v postelji izogiba. Pa ji je odgovoril, da nič, da le čaka, da se mu bo v jajcih nabralo toliko črvičkov, da bo lahko zaplodil močnega sina. Justina je molče sklonila glavo. Vedela je, da je edini krivec za to neumno šparanje tašča, ki ni prenesla, da bi ljubljeni sin grel ženino posteljo. Nekoč, ko je nesla v Trst prodajat jajčka in maslo, je srečala prijateljico, ki ji je razložila, da Italijani delajo otroke na drugačen način kot pa Slovenci. Pa tudi, da tisto, kar spustijo v žensko, hitreje prime. Justina si je njene besede zapisala v srce. Ko jo je Francesco, ki je na tržnici prodajal metrsko blago, začel ogovarjati, ni pogledala vstran. Raje se mu je vabeče nasmehnila. Kam sta šla potem, ne vem, vem pa, da je Justina prišla domov noseča. Čez devet mesecev je rodila zelo lepega, črnolasega fantka. Seveda je bil ogenj v strehi in tašča je z dvignjeno pestjo grozila pred vrati, da v njeni hiši za putano in pankrta ni mesta. A jo je sin kmalu pregovoril. Dejal ji je, naj se, za božjo voljo, sprijazni, saj ju bo poslej Justina pustila pri miru, in si bosta poslej lahko v miru delila posteljo. In tako je tudi bilo.«