tudi pismo je lahko čisto posebna zgodba

-

 do tretje knjige iz cikla 

OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, 

ki bo namenjena moškim zgodbam, je le še 31 dni.....😍😍😍😍








 (pismo, ki ga je leta 1968 ena sestra pisala drugi)


Kristina (1923)
»Pri nas, na Kozjanskem, kjer je že od nekdaj vinorodno območje, je bilo veliko revščine. Bilo pa je tudi veliko alkohola in družinskega nasilja. Naš ata je bil za glavo manjši od mame, a je kljub temu pred njim velikokrat bežala na varno. Vzgojili so jo, da se možu ne sme upirati, ker je to velik greh. Ko jo je ujel, jo je najprej natepel. Padalo ni le po telesu, tudi po glavi. Ko se je upehal, ji je ukazal, naj gre v hišo in se uleže na peč. Tam smo včasih imeli rancalo. To je bila lesena naprava, ki je za kakšen decimeter molela čez rob peči. Mama se je vanjo ulegla in čakala. Ob straneh sta bili dve odprtini, skozi katere je morala vtakniti nogi. Potem je ata stopil na klop, spustil hlače in toliko časa zabadal v mamino mednožje, dokler mu ni prišlo. Mama se zaradi stranic, ki so jo utesnjevale ob straneh, ni mogla premakniti niti za centimeter. Kadar je bil ata pijan, je mučenje trajalo ure in ure. Otroci smo jokali ob vratih in ga prosili, naj odneha. Pa ni. Nikoli ni. Ko je umrl, nihče od nas ni jokal za njim. Nismo mogli. Preveč smo ga sovražili zaradi vsega hudega, kar je storil naši ubogi mami.«


Neža (1925)
»Moja mama je imela dve sestri. Najstarejša Ljudmila se ni nikoli poročila. Ko je brat doštudiral za duhovnika, so jo določili, da ga spremlja na župnijo, kjer je bila vse do konca druge svetovne vojne njegova gospodinja. Leta 1947 so neke noči prišli ponju in ju na neznanem kraju iz neznanih razlogov ubili. Druga sestra Justina se je poročila v okolico Ajdovščine. Vzeti je morala vdovca brez otrok, ker so ji tako ukazali starši. Zakonski stan ji je bil v veliko breme. Pogosto je prihajala domov in že na vratih tarnala, kako hudo ji je. Mož je bil velik skopuh, njegova mama pa je imela ključe od shrambe in jih ne zlepa ne zgrda ni hotela izročiti ta mladi. Ženski sta se kakšen dan prepirali od jutra do večera. Minilo je leto, dve, Justina pa še zmeraj ni bila noseča. 'Kako le, če pa mož gre zvečer k mami spat,' je razlagala Ljudmili. Nekoč pa se le opogumi in vpraša moža, kaj je narobe, da se ji v postelji izogiba. Pa ji je odgovoril, da nič, da le čaka, da se mu bo v jajcih nabralo toliko črvičkov, da bo lahko zaplodil močnega sina. Justina je molče sklonila glavo. Vedela je, da je edini krivec za to neumno šparanje tašča, ki ni prenesla, da bi ljubljeni sin grel ženino posteljo. Nekoč, ko je nesla v Trst prodajat jajčka in maslo, je srečala prijateljico, ki ji je razložila, da Italijani delajo otroke na drugačen način kot pa Slovenci. Pa tudi, da tisto, kar spustijo v žensko, hitreje prime. Justina si je njene besede zapisala v srce. Ko jo je Francesco, ki je na tržnici prodajal metrsko blago, začel ogovarjati, ni pogledala vstran. Raje se mu je vabeče nasmehnila. Kam sta šla potem, ne vem, vem pa, da je Justina prišla domov noseča. Čez devet mesecev je rodila zelo lepega, črnolasega fantka. Seveda je bil ogenj v strehi in tašča je z dvignjeno pestjo grozila pred vrati, da v njeni hiši za putano in pankrta ni mesta. A jo je sin kmalu pregovoril. Dejal ji je, naj se, za božjo voljo, sprijazni, saj ju bo poslej Justina pustila pri miru, in si bosta poslej lahko v miru delila posteljo. In tako je tudi bilo.«

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več