JUTRI 2052

Ko sem praznovala petdeseti rojstni dan, mi je rekel Ciril:»Videti si imenitno.« Potem se je sklonil in me poljubil na obe lici. Globoko sem zardela, kajti njegove besede so mi godile. Še zdaleč se nisem počutila toliko staro. Vsak dan sem, že navsezgodaj, pretekla vsaj tri kilometre in od pomladi do pozne jeseni sem prekolesarila več kot tri tisoč kilometrov. A s tem, slednjim, se nisem preveč hvalila, ker mi itak ni nihče verjel. »Števec na kolesu kaže narobe,« je rekla Zdenka, ko smo pozno popoldne sedele ob kavi in torti. Zdelo se mi je samo po sebi umevno, da povabim prijateljice, kajti okrogla obletnica se ne zgodi vsak dan. »Pokaži mi roki,« se je Dita, ki je bila zdravnica, odločno nagnila čez mizo. Ubogljivo sem zavihala rokave. S spretnimi prsti me je pretipala od ramena pa tja do prstov. »Preveč ohlapno,« je nazadnje zaključila in si obrisala roko v papirnat robček. Začudeno sem jo pogledala. »Kako ohlapno?« »Če res toliko kolesariš, bi morala imet...

Spominjam se decembrskih dolgih večerov, ki so se vtihotapili skozi vrata že sredi popoldneva. ''Kaj bomo počeli?'' so spraševali otroci, in se mi motali pod nogami. Včasih smo se posedli k oknu, ki je gledalo na ulico. Šteli smo luči, opazovali snežinke, ki so padale izpod neba, najpogosteje pa smo si izmišljali pravljice. Takšne, čisto prave, le da so namesto Rdeče kapice in princev nastopali oni. Čas je v igri zelo hitro tekel med prsti in ko je prvi zasitnaril, da je lačen, sem vedela, da mu bodo kmalu sledili tudi ostali. ''Kaj bomo jedli?'' jih vseeno vprašam, čeprav sem že v naprej vedela, kakšen bo odgovor. ''Palačinke!'' so vzkliknili v en glas. Z njimi se je odprl povsem nov svet, ki je buril domišljijo. Idej, kaj početi, ko smo enkrat žvrkljali jajce, mleko in moko, je bilo nič koliko. Najpogosteje smo v zmes narezali jabolčne krhlje, ki smo jih pred tem potresli s cimetom in sladkorjem. Z nemalo potrpežljivosti,...

Mnogi, ki na internetu zasledijo, da prisegam na samozaložništvo in da sem izdala že več knjig(13), me poiščejo in sprašujejo, kako, kje, kdaj, zakaj, na kakšen način, itd. izdati knjigo. Nekaj odgovorov na najbolj pogosta vprašanja: =============. Osnovne stvari, ki jih mora imeti vsak samozaložnik: *odprt TRR kot samostojna pravna oseba. Priporočam obliko k.d. (komanditna družba), kjer ni nobenih nepotrebnih vsakomesečnih odhodkov na račun različnih dajatev) *imeti vsaj cca 5000 evrov *dobrega lektorja *oblikovalca ali ilustratorja *osebo, ki bo knjigo tudi 'računalniško' postavila   in oblikovala *tiskarja *nekaj pred-bralcev, ki bodo napisano ocenili in podali kolikor toliko kritično in realno mnenje *veliko dobrih živcev in poguma *organizirati mrežo predstavitev po Sloveniji, ni nujno, da ravno po knjižnicah *najti distributerja za knjigarne in knjižnice Nasvet: Za knjigo, ki je že natisnjena, je potrebno najti nekoga, ki jo bo...

Te dni je izšla slikanica KDO JE RAZDRL LASTOVIČJE GNEZDO . Slikanica je bila letos nagrajena na 10. mednarodnem literarnem natečaju v mestu SCHWANENSTADT v Avstriji , prejela je laskavo nagrado ''posebna omemba žirije''. Slikanico je izdala založba JUTRI 2052 , stane pa 15 €, lahko jo naročite na telefon GSM 064 110 466 Slikanica odkriva čudovite ilustracije TATJANE FILIPIČ . Odlomek: ..........Ko je legel na zemljo mrak, je lastovka že zložila kovčke v svoj novi dom. ''Kako je lep!''so vzkliknili otroci in ji mahali, ko se je ljubeče ogledovala naokoli. Ptice, ki so v kljunu pridno prinašale suhe trave, vejice in slamice, so bile utrujene. ''Hvala vam prijatelji,'' je lastovka ganjeno zašepetala. ''Saj ni bilo nič,'' se je izmotaval Škratek, ki je, z metlo v roki, še zmeraj švigal sem in tja. Žiga si je pomel zaspane oči. ''Lahko noč in dobro spite,''je glasno zazehal, medtem ko so p...

http://www.eno.si/?brezlistniceRezultati sporočilo založbe rezultati razpisa BREZLISTNICE (e-knjige) Na razpis, objavljen na spletni strani www.eno.si in na facebooku, smo do 30. septembra prejeli 57 del 41 avtorjev. 15 avtorjev je poslalo 18 zgodb za odrasle, 26 avtorjev pa 39 otroških pravljic. Prebrali smo jih in izbrali ter se nazadnje odločili za objavo naslednjih del: Zgodbe za odrasle: Majda Aja Kastelic Tam preko, kjer stojim na eni nogi Nina Novak Oiseau Negotovi koraki Žiga Valetič Srce kamna Otroške pravljice Hana Vodeb Želvica Špela in Komarjeva druščina Katja Petrin Dornik O čeveljčku in še enem čeveljčku Milena Miklavčič Kdo je razdrl lastovici gnezdo Nina Mrđenovič Zgodba za deset detlov Vesna Maria Maher Zoja in Max Živa Voga Zgodba o mali Dorimu Žirija je odločala v sestavi: Vera Čertalič prevajalka in urednica Tomaž Plahuta umetniški vodja in direktor Vse nagrajence bomo osebno kontaktirali in se dogovorili o vseh podrobnostih glede izdaje elektronskih ...

Vesela sem, da je poletja konec, da je prišla jesen, ki s seboj prinaša različne kulturne dogodke, katere sem v dolgih mesecih brezdelja in počitka zelo pogrešala. S knjigo ''Ženske'' sem v sezoni 2011-2012 imela 69 predstavitev, kar je za nekatere nenavadno visoka številka, meni osebno pa pomeni 69 užitkov ob druženju z bralci, pogovoru z njimi. Klepeti so se običajno zavlekli pozno v večer, a nič ne de: vsi, ki so vztrajali, so ostajali prostovoljno. S tretjim ponatisom Žensk sem že 10. septembra pričela nov krog obiskov. Obiskala sem knjižnico v Trebnjem, kjer me je – med prisotnimi- prijetno presenetila naša pisateljska kolegica Marinka Marija Miklič iz Novega mesta. Na dolenjski konec sem se vnovič vrnila čez dober teden, 19. 9., ko sem se odzvala vabilu prijaznega knjižničarja Matije v Sevnici. Zaradi zvitega gležnja ga ni bilo v službi, sva se pa srečala malo kasneje na radiu Študent, kjer so me mladi poskušali spraviti v zadrego za mikrofonom. 20. sep...

Nekoč se je Šnitka dolgočasila. To se je sicer dogajalo sila poredko, a kadar je do tega prišlo, je bila sitna in zato so jo vsi pustili pri miru. Slonela je na oknu in gledala na ulico. Po ustih je valjala žvečilni gumi, a žvečiti se ji ga ni ljubilo. Na drugi strani ulice je zagledala deklico z dolgimi lasmi in privihanim noskom, ki jo je na videz poznala. V hipu se je spomnila, da sta se lani poleti pošteno zlasali zaradi rdečega zamaška, ki sta ga istočasno zagledali v peskovniku. Ko sta se pomirili, se nista mogli odločiti, katera ga bo odnesla s seboj domov. »V sosednjem mestu imajo lepše trgovine kot pri vas,« je zaklicala deklica, ki ji je bilo ime Nika. Šnitka se je namrščila, rekla pa ni nič. »Tam rastejo rože z velikimi cvetovi,« je obiskovalka navdušeno mahala z rokami in vihala nosek nad tulipani, ki so cveteli na gredicah v parku. »Pha,« se je namrdnila Šnitka in narahlo pomigala z ušesi. Nekaj časa sta bili obe tiho. Nika se je prestopala z ene noge na d...