Sreda, 10.10.2012

-
Vesela sem, da je poletja konec, da je prišla jesen, ki s seboj prinaša različne kulturne dogodke, katere sem v dolgih mesecih brezdelja in počitka zelo pogrešala.
S knjigo ''Ženske'' sem v sezoni 2011-2012 imela 69 predstavitev, kar je za nekatere nenavadno visoka številka, meni osebno pa pomeni 69 užitkov ob druženju z bralci, pogovoru z njimi. Klepeti so se običajno zavlekli pozno v večer, a nič ne de: vsi, ki so vztrajali, so ostajali prostovoljno.
S tretjim ponatisom Žensk sem že 10. septembra pričela nov krog obiskov. Obiskala sem knjižnico v Trebnjem, kjer me je – med prisotnimi- prijetno presenetila naša pisateljska kolegica Marinka Marija Miklič iz Novega mesta.
Na dolenjski konec sem se vnovič vrnila čez dober teden, 19. 9., ko sem se odzvala vabilu prijaznega knjižničarja Matije v Sevnici. Zaradi zvitega gležnja ga ni bilo v službi, sva se pa srečala malo kasneje na radiu Študent, kjer so me mladi poskušali spraviti v zadrego za mikrofonom.
20. september je obarvalo srečanje z bralci v knjižnici v Slovenski Bistrici. Poznate Metko Lampreht, članico Mariborskega literarnega društva? Po dolgem času sva se vnovič videli.
V poznih večernih urah sem nadaljevala pot proti Murski Soboti, na tridnevno srečanje mladinskih pisateljev, ki je potekalo pod okriljem Založbe Franc-Franc. Nepozabna srečanja- nepozabna doživetja. Vsem, tudi Feriju Lainščku, od srca hvala.
Tokratne Murske Sobote ne bom nikoli pozabila, kajti prav tam in nikjer drugje sem izvedela za eno najlepših novic:starejši sin & snaha sta dobila dojenčka. Tako sem že štirinajst dni babica dvema fantoma: prvi, ki je naš že 15 mesecev, in drugi, ki se nam je na sveže pridružil.
25. septembra me je GPS pripeljal do Šentjurja pri Celju. Prvič v življenju sem obiskala to mesto. Literarno srečanje v knjižnici je bilo v dopoldanskem času, pa zato ni bilo nič manj obiskovalcev.
Oktober se je začel z obiskom Mestne knjižnice v Ljubljani, jutri, v četrtek, 11. oktobra, pa se nadaljuje v Radljah ob Dravi.
Nasploh je bilo letošnje leto bogato z vsem, kar je najboljše. V maju 2012 sem prejela prvo nagrado na literarnem natečaju Literarnega društva Reciklaža. Komisija, pod vodstvom pisateljice Aksinije Kermauner, je bila povsem soglasna, da je zgodba Plašč- najboljša.

Na literarnem natečaju DPM Beltinci, pa so – pod vodstvom pesnika Roberta Titan-Felixa - prav tako soglasno postavili na prvo mesto pesem Mesena večerja.

Na mednarodnem literarnem natečaju v Schwanenstadtu v Avstriji ( skupaj z ilustratorko Tatjano Filipič ) sem v juniju 2012, v močni konkurenci prejela posebno omembo žirije za knjigo Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več