Nekaj o samozaložništvu

-





Mnogi, ki na internetu zasledijo, da prisegam na samozaložništvo in da sem izdala že več knjig(13), me poiščejo in sprašujejo, kako, kje, kdaj, zakaj, na kakšen način, itd. izdati knjigo.
Nekaj odgovorov na najbolj pogosta vprašanja:
=============.
Osnovne stvari, ki jih mora imeti vsak samozaložnik:

*odprt TRR kot samostojna pravna oseba. Priporočam obliko k.d. (komanditna družba), kjer ni nobenih nepotrebnih vsakomesečnih odhodkov na račun različnih dajatev)
*imeti vsaj cca 5000 evrov
*dobrega lektorja
*oblikovalca ali ilustratorja
*osebo, ki bo knjigo tudi 'računalniško' postavila  in oblikovala
*tiskarja
*nekaj pred-bralcev, ki bodo napisano ocenili in podali kolikor toliko kritično in realno mnenje
*veliko dobrih živcev in poguma
*organizirati mrežo predstavitev po Sloveniji, ni nujno, da ravno po knjižnicah
*najti distributerja za knjigarne in knjižnice


Nasvet:
Za knjigo, ki je že natisnjena, je potrebno najti nekoga, ki jo bo tržil po knjižnicah. Redke so knjižnice, ki kupujejo direktno od pisatelja. Za trženje je potrebno odšteti okoli 40 % - 70 % rabata. :-(


POVEZAVE DO KNJIŽNIC:

http://www.starejsi.gov.si/index.php?option=com_content&view=article&catid=7:hobiji&id=8:knjiznice

In sedaj ključno: kako nastaja knjiga v samozaložbi?

1. )Ko je tekst napisan, je potrebno imeti nekaj ''predbralcev'', ki se v napisano poglobijo in povedo svoje kritične misli. Ti bralci so zlata vredni.

2.)Potem si moramo vzeti čas in svoje pisanje vnovič- vsaj desetkrat- prebrati. Z upoštevanjem ali neupoštevanjem drugih mnenj.

3.) Nato pride na vrsto lektor, pa oblikovalec zunanje podobe knjige, pa izbira tiskarja, itd. itd.
Odgovoriti na vprašanje kdo bo knjigo prodajal, kako jo tržiti, kje organizirati literarne večere in druge oblike predstavitev.
4. ) Na NUK-u je potrebno zaprositi za CIP kodo.  Lahko kar po mailu : cip@nuk.uni-lj.si

Nasvet: Preden rokopis za knjigo daste v tisk, se zelo podrobno pogovorite o podrobnostih plačila!

Pa da nadaljujem: izdati knjigo v samozaložbi zna biti tudi tvegano dejanje. Zadnje čase na primer se je kar nekaj knjižnic odločilo, da od samozaložnikov knjig ne bodo kupovali.
Nasvet: Prej, preden se odločite za število natisnjenih izvodov, se pozanimajte v knjižnicah (in tudi sicer), koliko (in če) jih bodo odkupili od vas!


Pa še to: če bodo še kakršnokoli vprašanja, lahko pomagam.
Moj mail: zareceno@gmail.com



Kaj mene osebno vleče v samozaložništvo?

 Verjetno strast. Sla. Adrenalin. Užitek. Ne vem, ne znam opredeliti. Predvsem pa to počnem zaradi mačehovskega odnosa uradnih inštitucij, ki imajo do samozaložnikov, ki so kot ''neznani in neuveljavljeni'' podcenjeni, pogosto celo na poniževalen način.

Medklic:v zdajšnjem, zelo potrošniškem času, ko se na vse gleda le skozi denar, kvaliteta napisanega včasih sploh ni pomembna, oziroma je v drugem planu. Primer: 50 odtenkov sive. A je reklama naredila svoje in knjiga se prodaja v milijonih.
Kar po domače povedano pomeni: lahko napišete izjemno literarno delo, a bo pred vami definitivno imel prednost tisti, ki je že ''znan in priljubljen'', četudi  je napisano slabše kakovosti kot vaše literarno delo.

Nekaj izkušenj:
Moje knjige za otroke, na primer,  dobivajo nagrade tudi v tujini, a ker sem samozaložnica, se o knjigah ne govori. Večina se obnaša, kot da jih ni
Piko na B., mi je, recimo, strašno dobro ocenil Denis Poniž, njegovi oceni na rob moram dodati,  da se ne poznava in da je svojo oceno podal na podlagi napisanega. Kar se mi zdi sila pomembno.
Pri hrastu na levo je postala najboljša samozaložniška knjiga leta!
Na Mednarodnem natečaju za najboljšo otroško in mladinsko knjigo mestne občine Schwanenstadt, je Šnitka leta 2009 dobila posebno priznanje žirije. Naslednje leto (2010) pa se je med najboljše uvrstila tudi slikanica Marička in medvedek.
Na istem mednarodnem literarnem natečaju v Schwanenstadtu v Avstriji ( skupaj z ilustratorko Tatjano Filipič ) sem v juniju 2012, v močni konkurenci prejela posebno omembo žirije za knjigo Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?. Pred dnevi pa je bila na nagradnem natečaju založbe Eno izbrana še za objavo v E-knjigi.
Nič ne pomaga, ker za mojim hrbtom ne stoji ''aparat'', ki knjigo trži.
Enako kot z ostalimi (otroškimi) knjigami, se moram zelo sama truditi tudi z zadnjima dvema: Ženske & Ogenj, rit in kače niso za igrače.




naj bo dan prijazen in lep,
Milena Miklavčič
http://jutri-2052.blogspot.com/
GSM 064 110466


Komentarji

  1. Kristijan25. december 2012 ob 00:03

    Namesto tistih 5000€ kapitala, lahko posameznik, ki želi izdati knjigo v samozaložbi pridobi tudi sponzorska sredstva. Najpogosteje se samozaložniški avtorji poslužujejo ravno teh.

    OdgovoriIzbriši
  2. MILENA MIKLAVČIČ25. december 2012 ob 00:51

    ja, v ''starih časih''. Danes pa takšni, ki bi imeli odprto dušo za tovrstno sponzorstvo žal ne rastejo na vsaki hruški
    :-)
    Želim ti vse dobro in lep Božič.
    mm

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več