Pravljice iz kuhinje

Spominjam se decembrskih dolgih večerov, ki so se vtihotapili skozi vrata že sredi popoldneva.

''Kaj bomo počeli?'' so spraševali otroci, in se mi motali pod nogami.

Včasih smo se posedli k oknu, ki je gledalo na ulico. Šteli smo luči, opazovali snežinke, ki so padale izpod neba, najpogosteje pa smo si izmišljali pravljice. Takšne, čisto prave, le da so namesto Rdeče kapice in princev nastopali oni. Čas je v igri zelo hitro tekel med prsti in ko je prvi zasitnaril, da je lačen, sem vedela, da mu bodo kmalu sledili tudi ostali.

''Kaj bomo jedli?'' jih vseeno vprašam, čeprav sem že v naprej vedela, kakšen bo odgovor.

''Palačinke!'' so vzkliknili v en glas. Z njimi se je odprl povsem nov svet, ki je buril domišljijo. Idej, kaj početi, ko smo enkrat žvrkljali jajce, mleko in moko, je bilo nič koliko.

Najpogosteje smo v zmes narezali jabolčne krhlje, ki smo jih pred tem potresli s cimetom in sladkorjem. Z nemalo potrpežljivosti, ker so se sline že obilo cedile, smo jih popekli v ponvi, jabolčno meso se je v tem času zmehčalo, in medtem ko se je masa za palačinke že od daleč zlatorumeno smehljala, je najstarejši  posnel smetano s skuhanega mleka in jo kot snežene kepe nadeval po krožniku. Tomaž je v skodelici stopil dva ali tri smrekove bonbone, ki so ohranili tako barvo kot tudi aromo. Ko smo se posedli za mizo, se je domišljija vnovič razvnela, tokrat na račun palačinke, ki se je znašla v smetanovem snežnem metežu, obdana z zelenimi bonbonastimi zaplatami, ki so predstavljale širne gozdove, v katerih se skrivajo lačni škratje- torej mi. Tudi potem, ko smo že imeli televizijo, so otroci ob takšnih pravljičnih pojedinah pozabili nanjo.

Nekaj posebnega so bile borovničje princeske. Teh smo se lotili takrat, ko je bil kdo bolan in je bilo potrebno zlepa ali zgrda oddati v kašljajoče grlo tudi kaj vitaminov. V ne prevročo ponev smo zlili krepko zajemalko mase za palačinke, potem pa smo naredili očke iz borovničje čežane, usta iz zmrznjenih malin, namesto noska smo dodali ščepec naribanega rumenega korenčka. Princesko so ''varovali'' junaški princi, a zanje je bilo potrebno imeti precej domišljije, saj se je slivova marmelada hitro razlezla na vse strani. Toda namen je bil dober. Bolniku so se zaiskrile oči in četudi je že ves dan odklanjal hrano, je od borovničje princeske običajno ostala le žlica.

Jedi, ki se jih je dalo narediti iz osnovne mase, so sodile tudi v prve družinske kuharske lekcije.

Otroci so iz šole prihajali lačni, in kaj je bilo lažjega kot to, da so se sami naučili pripraviti malenkosti za pod zob. Solata je bila zmeraj v hladilniku, v zmes za palačinke pa so enkrat stresli sesekljano meso iz nedeljske goveje juhe, drugič spet kakšno cvetačo, špinačo, ješprenj, ostanke rižote, starega kruha. Naučili so se, da je potrebno hlebček v ponvi večkrat potrpežljivo obrniti, včasih se jim tudi ni posrečilo, a nič ne de: vaje so iz njih z leti naredile prave mojstre.

Ista zmes je bila koristna na več načinov. Najprej kot priloga k solati ali mesu, potem pa še za posladek, v katerega smo stresali sadje, na krožniku pa se je, zlasti poleti, znašel še sladoled.

Palačinke so bile kot nalašč tudi za praznovanja. Si predstavljate deset, dvajset otrok, ki mirno in željno čaka na svojo palačinko, ki jo potem namočijo v skutin nadev, marmelado, sveže maline? Je ni mame, ki ji srce ne bi zaigralo ob pogledu na mlaskajoča usta, v katerih izginjajo sladke dobrote!

Včasih, da je bilo malo drugače, smo si jih privoščili tudi sredi snežnih poljan. Posedli smo na sani, prižgali plinski kuhalnik in vroče palačinke so grele premražene dlani.

Kako se vam slišijo ''Zakajčkove srajčke''? Nenavadno, kajne? A verjemite, nič posebnega niso. Zanje so se žrtvovali korenčki, kuhani v vodi skupaj z zelišči, potem smo jih, da jih ne bi zeblo, zavili v topel plašč palačink. Po potrebi sem jim, če so bile oči premalo lačne, dodala še kakšno žlico paradižnikove mezge ali grobo zrezano čebulo, prepraženo na domačih ocvirkih.

Včeraj, ko je, prvič letos, naletaval sneg, sem se po dolgem času spet spomnila na palačinke. Bile so povsem vsakdanje, takšne, kot jih narediš mimogrede, z levo roko. Vnuk Žiga, ki mi je delal družbo, je hotel od blizu videti, kaj počnem. Vdala sem se v usodo, pričela sem mu pripovedovati pravljico o junaku, ki si je s palačinkami pozdravil  smrkavi nos.

Hči, ki je ravno takrat stopila skozi vrata, se je na ves glas zasmejala in rekla:''Poglej poglej, zgodovina se ponavlja.''  A pozneje se tudi ona ni branila ''širnega Rdečega morja'' iz kakijev, po katerem so ''plavale'' palačinkaste ladje s sladkim nadevom na svojem krovu. Bilo je nepozabno: tri generacije smo sedeli na tleh in lizali prste, ki so dišali po nenavadno okusnih ''kuhinjskih'' pravljicah.