Ob dnevu državnosti se pogosto spomnimo zastave, himne, osamosvojitve in ljudi, ki so pred petintridesetimi leti verjeli, da bo Slovenija nekoč stala na lastnih nogah. Manj pogosto pa pomislimo na nekaj, kar je prav tako pomembno kot meje, vojska ali politika – na slovensko besedo. Ivan Cankar je nekoč zapisal: »Pravijo, da so tuji jeziki milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja.« Danes namreč živimo v času, ko se zdi, da je vse tuje boljše. Tuji jeziki nas spremljajo na televiziji, na družbenih omrežjih, v glasbi, reklamah in celo v vsakdanjih pogovorih. V večjih slovenskih (!) mestih si že lastijo prevladujočo pravico nekateri jeziki narodov iz nekdanje skupne države. Je sploh še kakšen napis firm in trgovin v slovenskem jeziku? Koliko je staršev, ki danes dajo otroku ime Janez, Franci, Leopold? Včasih se mi zdi, kot da se skoraj opravičujem, ker govorim slovensko. Pa vendar je prav jezik tisti, ki nas je sk...
vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Število samozaložnikov iz leta v leto bolj narašča Z nekaterimi samozaložniki smo se že pred časom pogovarjali o ustanovitvi društva. A potem smo, žal, ugotovili, da ''društvo'' prinese s seboj kup nepotrebne administracije, predvsem pa stroškov, zato smo se premislili. Zdi se, da je facebook- oblika združevanja, sporočanja, komuniciranja.....ravno pravšnja, saj ni obvezujoča. Še več: vsak, ki želi karkoli povedati, ima zmeraj možnost, da to stori. Istočasna pa je ta stran lahko nekakšna oglasna deska, ki bo sporočala vsem, ki jih bo to zanimalo, če bo kdo od prijateljev izdal novo knjigo. Prav tako bomo lahko skupaj pomagali tistim, ki bodo iskali tiskarja, ilustratorje, lektorje.... Ena od idej je bila, da bi objavljali možnosti za literarne večere, skupne nastope (recimo) pesnikov...? Vsem, ki ste si na Facebooku ''samozaložniki Slovenije'' izbrali za prijatelja - dobrodošli! Nekaj odgovorov na najbol...
Komentarji
Objavite komentar