2. del – Babice, hčere, vnukinje

 

Recenzija: Milena Miklavčič – Ogenj,

 rit in kače niso za igrače, 2. del –

 Babice, hčere, vnukinje

 

Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2. del (založba jutri2052, lektorirala Marjeta Žebovec) nadaljuje (nadgrajuje) avtoričin dolgoletni projekt intimne zgodovine Slovencev 20. in začetka 21. stoletja.

Medtem ko je prvi del zbirke, ki je izšel leta 2013, temeljil predvsem na pripovedih starejših generacij (»babic«), drugi del v ospredje postavlja tro - generacijski dialog: babice, njihove hčere in vnukinje (občasno so prisotne tudi moška pričevanja).

Gre za mozaik neolepšanih, pogosto bolečih in hkrati zelo življenjskih izpovedi, ki se dotikajo spolnosti, partnerskih odnosov, nasilja v družini, revščine, odvisnosti, incestov, materinstva in (ne) zmožnosti ljubezni.

Knjiga je vsebinsko razdeljena na dva velika dela:

1.     Obsežen avtoričin uvod
Milena Miklavčič v njem zavrže predsodke, primerja spolno življenje nekoč in danes, opozarja na kontinuiteto trpljenja, molka in izkoriščanja, kritizira sodobni potrošniški feminizem, permisivno vzgojo, pornografijo, duševne stiske in pomanjkanje pristnih medsebojnih odnosov. Uvod je hkrati zelo subjektiven, polemičen in čustveno nabit – avtorica ne skriva, da so se njeni pogledi na intimno življenje prav zaradi teh pričevanj precej spremenili.

2.     Zbirka pričevanj (glavnina knjige)
V drugem delu je zbranih okoli 230 krajših in daljših osebnih pričevanj, ki jih pripovedujejo pričevalke in pričevalci, rojeni med letoma 1924 in 1993.

·         Najstarejši pripovedovalci: Ljerka (1924), Judita (1930), Milan (1931), Ema (1934), Franci (1934), Tatjanca (1934)

·         Najmlajši: Marina (1993) in Bruna (1992)

·         Največ zgodb je prispeval Andrej (roj. verjetno 1920 –30. leta

·         Večina pričevalk je rojenih med 1973 in 1993 (generacija hčera in vnukinj).

Pričevanja namenoma niso kronološko urejena, temveč tematsko razpršena – bralec je v zelo kratkem času prisoten v letu 1930, čez nekaj strani že v letu 2010. Premika se iz kmečke revščine v urbane odvisnosti, iz vojnih let v poporodno depresijo in metadonsko zdravljenje.

Zlata nit

 

Osrednja, »zlata nit« knjige ni zgolj spolnost (kot bi morda nakazoval naslov), temveč kontinuiteta trpljenja, molka in (ne)zmožnosti ljubezni skozi generacije. Avtorica vztrajno opozarja na naslednje motive, ki se ponavljajo ne glede na desetletje ali družbeni sistem:

• spolnost kot dolžnost / greh / blago / orožje / beg pred osamljenostjo (ne pa kot izraz ljubezni),
• odsotnost ali nasilna / hladna mati,
• fizično in psihično nasilje v družini (mož → žena, oče → otroci, brat → sestra, ded → vnukinje …),
• incest in spolne zlorabe otrok (tako na podeželju kot v sodobnih urbanih družinah),
• revščina, alkoholizem in socialna izključenost,
• laži, prikrivanje in sram kot temeljna družinska valuta,
• hrepenenje po pristni bližini, ki pa se skoraj nikoli ne uresniči.

Knjiga torej ne govori samo o »seksu nekoč«, ampak o tem, kako se čustvena osiromašenost, travme in molk prenašajo iz roda v rod – in kako se kljub vsem družbenim spremembam (emancipacija, kontracepcija, internet, terapije) osnovna človeška stiska v veliki meri ohranja.

Vrednost pričevanj iz prve roke // Antropološka in zgodovinska vrednost

Gre za redke vire o vsakdanji intimi, spolnosti in čustvenem življenju »navadnih« ljudi na Slovenskem – tematike, ki jih uradna zgodovinopisja in statistike skoraj ne zajamejo. Z ženo sva poskušala najti podobna pričevanja pri drugih narodih, a jih nisva našla.

1.     Terapevtska in katarzična funkcija
Veliko pripovedovalcev je izpovedalo zgodbe, ki jih prej niso zaupali nikomur. Samo dejanje pripovedovanja je za marsikoga pomenilo olajšanje, »odlaganje tovora na neko drugo ramo« (kot zapiše avtorica).

2.     Dokumentarna vrednost umirajočih glasov
Najstarejše pripovedi (Ljerka, Andrej …) so verjetno med zadnjimi neposrednimi pričevanji o spolnem in čustvenem življenju v obdobju med obema vojnama, med vojno in v prvih desetletjih socializma. Ker teh ljudi ni več med nami, bi, če njihovih zgodb ne bi bilo v tej knjigi, podrobnosti o življenju pred 2. svetovno vojno, izginile za vedno. Knjiga tako deluje kot nekakšen »zadnji vlak« – arhiv intimnih izkušenj generacij, ki so odraščale brez kontracepcije, brez spolne vzgoje, a pod močno cerkveno in patriarhalno kontrolo.

3.     Soočenje sodobnika s preteklostjo
Mlajše generacije (Ajda, Luna, Marina, Bruna …) pokažejo, da se osnovne teme – nasilje, odvisnost, laž, sram, hrepenenje po ljubezni – niso bistveno spremenile, le ''celofan'' in tehnologija sta drugačni.

Pomembno: Knjiga ni znanstvena monografija, ampak sodi v kategorijo, imenovano ''Citizens Science''.

Nekaterim bralcem se bodo zdela pričevanja preveč moralizatorske ali nostalgične preprosto zato, ker življenja prednikov ne poznajo. Drugi pa bodo ravno v njihovi neposredni čustvenosti in nepopustljivosti lažje razbrali, kako so morale ženske potrpeti, da so sploh preživele.

Ogenj, rit in kače niso za igrače, 2. del je izjemno terapevtsko branje. Predstavlja enega redkih poskusov, da se v intimno življenje preteklih in sedanjih generacij poglobimo iz ''prve roke''.

Za vse, ki ste obremenjeni z različnimi travmami, pa ne veste, zakaj ste jih podedovali od prednikov, je knjiga, kot že rečeno, dragocen, če že ne kar nepogrešljiv dokument, da se spoznate in morda kasneje, prav zaradi vpogleda v življenje prednikov, začnete z več sreče preskakovati polena, ki vam jih življenje meče pod noge.