KATARININA ZGODBA

 

Tudi po 2. sv. vojni ženskam ni bilo z rožicami postlano. Porodniška je trajala komaj tri slabe mesece, one pa so bile brez možnosti varstva….

Če k temu dodamo še kulturni molk – sram pred sosesko, tiha kazen v službi, pri spovedi in doma – dobimo natančen odgovor, zakaj so se dogajale stvari, ki se ne bi smele.

KATARININA ZGODBA

»Takrat, leta ’52, sem imela že tri otroke. Najstarejši je obiskoval četrti razred, srednji je ravno preboleval oslovski kašelj, najmlajši je še lulal v posteljo. Stanovali smo v manjšem stanovanju, imeli smo samo eno sobo in kuhinjo. Nisem bila zaposlena, ker še ni bilo vrtcev, varstvo pa je bilo drago, pa še nemogoče ga je bilo dobiti. Plača v kamnolomu, kjer je mož delal, je bila zelo slaba.

Ko sem ugotovila, da mi perilo zamuja, sem se zgrozila. Naj povem možu? Vedela sem, kaj bo rekel: ‘Božja volja.’

Skoraj teden dni sem zbirala voljo in pogum, da sem potrkala na vrata pri Roži. Odprla je majhna, suha ženska s sivimi lasmi. Roke so ji bile rdeče od mila. V sobi, kamor sem stopila, je imela sami omaro in mizo, pogrnjeno z voščenim prtom. ‘Pokaži denar!' mi je rekla. Trideset dinarjev sem položila pred njo. ‘Sleci se do pasu,’ je nato ukazala. Njeni prsti so bili hitri, prav nič nežni. Ko sem enkrat trznila zaradi bolečine, me je nahrulila:‘Potrpeti bo treba, hudič frdamani, to ni špas!'

'Kje so pa otroci?'

'Sami se pazijo.'

Potem so sledile tiste grozljive besede: ‘Ne premikaj se, če hočeš sama sebi prav!’

Zasmrdelo je po poceni alkoholu. Bolelo je tako nečloveško, da sem grabila za rob mize in grizla v robec.

‘Če boš krvavela, pojdi takoj v bolnišnico in jim povej, da se je vse skupaj zgodilo samo od sebe. Razumeš?’

Razumela sem. Mislila sem samo na to, da moram do doma prepešačiti tri kilometre in skuhati polento, ker bodo otroci lačni.

Prve tri dni sem se delala, kot da ni nič. V trebuhu me je neznosno bolelo, pa tudi krvavela sem, a ne preveč. Četrti dan, medtem ko sem prala rjuhe v škafu, na dvorišču, me je začela tresti mrzlica. Potem je prišla visoka vročina, v ustih pa sem imela grozljiv 'kovinski' občutek.

Sredi kuhinje sem zlezla na tla. Najstarejši sin se je na smrt ustrašil, ker se nisem odzivala. Stekel je na hodnik in začel klicati na pomoč.

Soseda, ki je pritekla, je hitro opazila lužo krvi pod menoj. Sina je nagnala na pošto, ki je bila čez cesto. Naročila mu je, naj pove poštarici, da je hudo in naj pokliče rešilni avto.

Ko sem se prebudila, je prišel zdravnik in mi rekel, da sem imela srečo.

Na oddelku nas je bilo enajst. Zraven mene je ležala deklica, stara petnajst let. Rekli so, da je bil za njene ''težave'' kriv lasten oče.

Vsaka od nas je imela svojo zgodbo, nobena ni bila lahka. Na drugi strani, tik ob oknu, skozi katerega je vleklo, je ležala Vanda. Že petič v treh letih je spontano splavila, pa tako si je želela otroka.

Ko sem se vrnila domov, je tašča nekaj mrmrala o pregrehi in božji roki.

Nekaj tednov kasneje je potrkal na vrata miličnik. Gledal je v tla, kot da mu je nerodno. Nazadnje mi je le povedal, da je neka ženska pri Roži umrla pred vhodnimi vrati. V beležki, ki jo je mazačka skrivala, pa so našli tudi moje ime.