nekaj zgodovinskih vzporednic

MM -

 



Lavrentij Berija, Stalinov šef tajne policije, je med letoma 1938 in 1953 sistematično ugrabljal in posiljeval mladoletna dekleta v Moskvi.

Njegovi telesni stražarji so jih iskali po ulicah, šolah in plesiščih, jih z avtomobili odpeljali v njegovo rezidenco na ulici Vlasova ali v dačo v Sokolkinih. Tam jih je posilil, pogosto v prisotnosti sodelavcev. Če so se uprle, so jih pretepli ali izginile.
Sodni arhivi iz leta 1953 in dokumenti, odprti leta 2003, vsebujejo seznam z najmanj 221 imeni žrtev;
zgodovinarji (Amy Knight, Simon Sebag Montefiore) ocenjujejo, da je bilo realno število med 300 in 800 deklet, mnoga stara 12–16 let.
Nekatere so po posilstvu odpeljali v gulag, druge pustili na cesti s šopkom cvetja in grožnjo smrti, če spregovorijo.
Vsaj ducat trupel so našli v okolici njegove dače.
Takšna sprevržena dejanja so bila posledica takratne absolutne oblasti:
NKVD je deloval tudi kot zasebni bordel najvišjega vodstva. Stalin je vedel, ščitil ga je in ga uporabljal tudi za svoje namene.
Po Stalinovi smrti 5. marca 1953 so Berijo 26. junija aretirali.
Na tajnem procesu decembra 1953 so mu dokazali tudi »moralno izprijenost« in posilstva.
23. decembra so ga ustrelili v kleti bunkerja. Šest njegovih najbližjih pomočnikov, ki so pomagali pri ugrabitvah, so usmrtili istega dne.
Nobena žrtev ni bila nikoli povrnjena ali odškodovana. Njihova imena so ostala v zaprtih fasciklih.
Berijev seznam je eden redkih primerov, ko je sovjetski sistem po Stalinovi smrti vsaj delno priznal zločin – ne zaradi pravice, ampak zato, da so se znebili človeka, ki je vedel preveč.
*****************************
Žal pa so se te ''ruske'' izprijenosti prenesle tudi k nam.
Ko sem pred nekaj leti slišala zgodo o ''prostituciji za takratno elito, ki je bila ''bog i batina'' v 60 letih'', sem bila šokirana. Sprva se mi je zdelo povsem nemogoče.
Osnovno zgodbo sem v skrajšani obliki objavila v drugem delu 5. knjige LUČKINE ZGODBE (Ogenj, rit in kače niso za igrače), saj sem se odločila, da je bolj prav, če napišem samostojni roman.
In sem ga.
Moj zadnji roman MEHKO KOT BRITEV je izjemno priljubljen med bralci, a po srhljivih komentarjih, ki po izidu prihajajo do mene, se bojim, da so bili ti ''bordeli'' za elito takrat še bolj razpaseni, kot se mi je sprva zdelo.
**********
Zakaj?
Posilstvo v rokah tistih, ki se imajo za ''bogove'', še posebno tistih, ki se počutijo absolutno nedotakljivi, ni ''le'' nekakšna pravica, je tudi najčistejši izraz dominacije in želje po ponižanju šibkejših.
Gre za to, da pokažeš žrtvi in vsem okoli nje: »Tvoje telo, tvoja volja, tvoja prihodnost, vse to je moje, kadar hočem in kolikor hočem.«
Zato se posilstva v vojnah, diktaturah in totalitarnih režimih pojavljajo sistematično: v bosanskih taboriščih (1992–95),
v Ruandi 1994,
v Stalinovem/Berijevem NKVD-ju,
v Pinochetovih zaporih,
v današnjih zaporih v Rusiji (po pričevanjih političnih zapornikov),
v taboriščih ISIS-a,
celo v nekaterih sodobnih »demokratičnih« vojskah, kadar poveljniki vedo, da ne bo posledic.
Posilstvo je bilo, je in kaže, da tudi bo izjemno kruto in brutalno orožje.
Uniči posameznika, uniči družino, uniči skupnost, ker sporoča: »Nihče vas ne more zaščititi. Niti pred mano.«
Berija ni bil izjema, bil je iznakažena karikatura tega pravila.
Njegova »nedotakljivost« je bila tako absolutna, da je lahko dekletom po posilstvu podaril šopek in jih pustil živeti, samo da so vedele: če spregovorijo, jih najdejo in izginejo. T
Ti šopki so predstavljali nekakšen izrojen vrhunec moči, saj so ''govorili'', da ti žrtve ni treba niti ubiti, pa jo zlomiš.
Zato se posilstva dogajajo povsod, kjer oblastniki vedo, da ne bodo odgovarjali: od Stalinove Moskve do današnjih zaporov, vojnih con in »mirnodobnih« elitnih krogov. Recimo v Fotopubih.
Dokler je nekdo prepričan, da je nad zakonom in nad vsako moralno normo, bo posilstvo ostalo najhitrejši in najcenejši način, da to dokaže predvsem drugim, malo pa tudi sebi.
Knjiga Mehko kot britev je še na voljo po enaki ceni kot na knjižnem sejmu >(20 €)
Pišite na

jutri2052@gmail.com

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

EVA IN OČE

MM -
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Read more »