licemerje

MM -

 



Ko sem si v Prešernovem gledališču ogledala predstavo Vse zastonj! Vse zastonj! Darija Foja, me ni ''zmotila'' njegova kritika patriarhata – ta je jasna, prepoznavna in zgodovinsko utemeljena. Spraševala sem se le, bi ''pretiravanje'' zmotilo kakšno moško različico ''8. marca'''! Če bi obstajala, bi šli sigurno v zrak! A to pustimo ob strani.

🙃🙃
Bolj me je zadelo nekaj drugega: vulgarne besede, ki jih v originalnem besedilu – kot so mi povedali poznavalci – ni.
Beseda »pi*da« se ni slišala nič kaj gledališko, prej domače, ulično.
Zakaj to omenjam? Zato, ker sem ob predavanjih o zgodbah Ogenj, rit in kače niso za igrače pogosto v zadregi.
Koliko ''resnice – brez rokavic'' zmore slišati t. i. ''rahločutno'' poslušalstvo?
Koliko sočnih, tudi arhaičnih izrazov, povezanih z intimo, še prenesejo občutljiva ušesa, ne da bi se zgražali nad menoj?
Govorim o besedah, ki so neizogiben del te ''besedne kulturne dediščine'', a v njej se niso znašle zato, da bi šokirale, temveč zato, da dobijo zgodbe o prednikih ''več mesa''. Brez njih tudi zgodbe izgubijo neko žmohtno verodostojnost...
Nedavno se mi je zgodila anekdota, ki je zgovornejša od vseh besed. 🙃
Po predavanju, kjer sem uporabila nekaj bolj krepkih, a zelo umestnih izrazov - močno povezanih z življenjem prednikov, se oglasi gospa in mi reče: »Ja, pi*da, Milena, tole je bilo pa hudo!«
Nekateri so se zasmejali, a ni razumela, zakaj.
Beseda pi*da ji je zdrsnila z jezika samodejno, kot zdrsne še marsikomu v vsakdanjem govoru.
In prav tu je jedro paradoksa: tisti, ki takšne vulgarizme uporabljajo že čisto mimogrede, iz navade, ki se niti ne slišijo, kaj rečejo, so pogosto najbolj pikolovski.🙃
Moj besedni zaklad v vsakdanjem govoru vulgarizmov NE pozna.
Morda me tudi zato boli srce, ko slišim že majhne otroke, kako opletajo z njimi.
Angleški »fuck« je skoraj ponarodel, pa marsikateri ''srbizmi'', ki so začeli prihajati v slovenski prostor že v 50 letih, pa se jih je razveselila Svetlana, prav tako.
Predniki so rekli ''Tristo hudičev!'', danes se uporablja ''jebemti''.
Nekoč so govorili ''Naj te vrag pocitra!''- danes ''pejt v kura*!''
''Pojdi se solit!'' je nadomestil ''odjebi'' in namesto ''pismo!'' rečejo ''fak!''
Morda bi si morali končno priznati, da smo sem in tja tudi polni licemerja. Ne nazadnje se tudi med komentarji malodane vsak dan znajdejo zapisi, češ da mi gre ''samo seks'' po glavi…🙃🙃







Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

EVA IN OČE

MM -
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Read more »