ko nočemo videti, kaj počnejo z nami

 

Stockholmski sindrom v intimnih odnosih – pogosto imenovan tudi »travmatska vez« (traumatic bonding) – je – kljub izjemni pomoči, ki jo lahko takšne osebe dobivajo s strani ustreznih služb – vedno bolj pogost pri ženskah (pa tudi moških), ki desetletja – vsemu navkljub - ostajajo v nasilnih partnerskih zvezah.

Je zato kriva »zaljubljenost v nasilneža«? Kakšno vlogo igra psihološka, čustvena, socialna in ekonomska past, v katero se ujamejo žrtve?

Nasilje v družini največkrat poteka tako, da se izmenjavajo ''medeni tedni'' (opravičevanje, obljube, nežnost, darila) in udarci- psihični in fizični.

Z leti se v žrtvi – tako pravijo- ustvari močno odvisnost od partnerja, ki ne skopari le z udarci, ampak je hkrati lahko tudi odličen ljubimec.

Ženska se zato nerada spominja udarcev, raje sanjari o trenutkih, ko se je počutila najbolj ljubljeno v življenju.

Znajde se v zelo podobnem stanju, kot so odvisnosti od drog: največja evforija pride takoj po najhujšem odtegnitvenem trpljenju.

S časom jo potem partner zlahka prepriča, da ji itak »nobeden ne bo verjel«, še več: rekli ji bodo, da »je sama kriva«, če bo z odhodom »ostala brez strehe nad glavo«.

Kar se v resnici tudi dogaja, saj je v večini primerov tako, da mora žrtev oditi iz stanovanja, storilec pa se v njem lahko celo do smrti šopiri.

Za žrtev je zelo težko tudi zato, ker jo spremljata sram in krivda. Družba (in pogosto tudi nasilnež sam) ji vcepljajo v glavo: »Sama si si kriva«, »Če bi bila boljša žena, te ne bi tepel.«, »Poglej, saj si ga sama izzvala«.

Ženska zato nasilje doživlja kot svojo sramoto, ki jo mora skrivati pred svetom. Priznati, da si 20 let živela v peklu, pomeni priznati »poraz« pred starši, prijatelji, otroki.

Ekonomska odvisnost in strah za otroke prav tako igrata ogromno vlogo.

»Kam naj grem s tremi otroki?«, »Brez njegove plače bomo na cesti«, »Sodišče mi jih bo vzelo, ker nimam denarja za odvetnika«, »Otroci imajo očeta, če odidem, jim ga uničim«.

Otroke nasilnež pogosto uporablja kot talce – grozi, da jih bo vzel, da bo naredil samomor in jih pustil brez očeta, ali da jih bo »vzel s seboj«.

Žrtve se v pekel pogosto vračajo tudi zaradi idealizacije preteklosti (»Nekoč je bil drugačen«) in upanja, da se bo »tokrat res spremenil«.

Vsakič, ko se vrnejo in je storilec prvi teden nežen, se ta iluzija potrjuje.

Zgodi se zrelo enako kot pri igranju na lotu: občasna »nagrada« ohranja odvisnost veliko močneje kot stalno nasilje.

Nazadnje je tu še družbeni pritisk: »Otroci potrebujejo očeta«, »Kaj bodo rekli ljudje«, »Bolje slab zakon kot noben«.

Ženske se k nasilnežu ne vračajo, ker »imajo rade nasilneža« v klasičnem pomenu, temveč ker so ujetnice strašljive mreže odnosov, nemoči, ekonomske odvisnosti, strahu za otroke in družbenega pritiska. Dokler bomo obsojali žrtve namesto nasilnežev, češ, saj je tako prijazen, jih bo malo, ki si bodo želeli rešiti iz začaranega kroga.

Predstavljaj si, da si 18-letna deklica, ki je prvič v življenju začutila, da jo nekdo res vidi. Seks z njim je bil božanski, vikend, preživet nekje na obali pa prav tako.

Ko te prvič udari, takoj zatem že kleči pred tabo, joče, prosi za odpuščanje in prisega, da se bo ubil, če ga zapustiš.

In ti mu verjameš. Ker ga ljubiš. Ker si prepričana, da boš ti tista, ki ga bo rešila, da bo postal drugačen.

Deset let kasneje ponoči ne moreš spati. Ob vsakem njegovem koraku te stisne pri srcu. Ko pride domov trezen in ti prinese rože, se zdi, da si najbolj srečno bitje na svetu.

Do naslednjič, ko te brez najmanjšega razloga podre na tla in zbrca kot psa.

Ponoči objameš otroka, ki vpraša: »Mama, zakaj jočeš?« In mu lažeš, da te boli trebuh. Ker če bi izrekla resnico, bi moral priznati, da si mu izbrala grozljivega očeta.

Sram je hujši od vseh modric.

Ko zasluti, da razmišljaš, da bi pobegnila od njega, ti z maziljenim glasom reče:»Veš, da so najboljši odvetniki moji najboljši frendi. Dosegli bodo, da te živ bog ne bo povohal, ko boš ostala na cesti. In otroke v vsakem primeru dobim jaz!«

In ti veš, da ima prav. Ker si že enkrat poskusila in si končala pri mami na kavču, z enim kovčkom in z jokajočim otrokom, ki je vpil »hočem k očiju, obljubil mi je novo kolo«.

In si se vrnila.

Zjutraj te čaka na mizi kava, ki ti jo je skuhal. Ponoči sta imela sanjski seks. Naslednji dan se vrne iz službe malo pozneje, saj je otroka odpeljal k svoji mami.

Ko odpre torbo, vzame iz njega bič, ki je imel na koncu več drobnih železnih kaveljčkov. Prisili te, da se slečeš in potem se razkorači nad teboj in zamahne.

Prvič, drugič, desetič. Dokler se ne utrudi. Nato vzame steklenico alkoholnega kisa in te poliva po krvavečih ranah.

Zjutraj telefonira v tvojo službo, da imaš gripo. Oprha se in obleče, ter te pusti v bolečinah samo na tleh.

Tajnica mu prinese kavo, mimogrede se dogovorita za ''popoldanski počitek'' v enem od hotelov, kjer imajo v sobi tudi jakuzi.

Ko gre po hodniku, pa so ti ženske zavistne OB MISLI, KAKO IZVRSTNEGA MOŽA IMAŠ.

PS

v zadnjih desetletjih sem slišalo ogromno takšnih zgodb. Vem za samo tri ali štiri, ki jim je uspelo, da so za zmeraj pretrgale nasilno zvezo.

Žal pa poznam tudi veliko (preveč) otrok, ki so v takšnih, nasilnih odnosih odraščali. Nasilje jih je do te mere zaznamovalo, da tudi sami - tako pravijo- ne bodo nikoli takšni, kot bi morali biti.