Jožetova zgodba o selitvi v novo stanovanje

MM -

 



Odločba

ali Jožetova zgodba o selitvi v novo stanovanje


Za Božička v otroštvu nisem vedel. Poznal pa sem svetega Miklavža in Dedka Mraza.
Z mamo sva živela v podrtiji v Stegnah, skupaj z družino iz Hrvaške. Jeseni je zamakalo, pozimi je pihalo, spomladi, ko se je topil sneg, pa sva v kuhinji skoraj ''plavala''.
Bil sem vesel otrok. Molil sem in prosil vse svetnike, da bi poštar končno prinesel odločbo o novem stanovanju, ki si ga je mama tako želela. Meni je bilo skoraj vseeno. Važno mi je bilo le to, da sem lahko bral Andersena in risal. Risal sem pa veliko.
Triindvajsetega decembra je pošta res prišla. A ne za naju, temveč za sosede. Nekako sem razumel, saj jih je bilo šest in so zato imeli prednost. On je bil delovodja in član partije v isti tovarni, kjer je moja mama čistila in delala za tekočim trakom. S časom, ko sem malo bolj razmislil, pa sem v sebi občutil nekaj, česar prej nisem poznal – krivico. Zakaj ne midva? Zakaj ne midva?
Sosedje so začeli po prejemu pisma praznovati. Otroci so plesali, njihova sreča je bila glasna in razposajena, saj je odmevala po hiši in po ulici. Z mamo sva molčala. Mama se je tisti večer prvič in zadnjič napila. Za novo leto sem Dedka Mraza prosil samo eno stvar – da se strezni.
Ko so se sosedje odselili, so nama pustili svojo zalogo premoga in drv. Vsaj zeblo naju ne bo, sem si rekel. Kasneje sva ugotovila, da so nama za svojo ''dobroto'' izstavili zelo visok račun.
Dedku Mrazu sem v nemoči, ki sem jo čutil ob mamini žalosti, napisal pismo. Očital sem mu, da je na naju pozabil in da od mene ne bo več dobil nobenega pisma. Na vrata sem prilepil listek, da je Miklavž goljuf, ker Dedku Mrazu ni povedal za moje želje, čeprav sem ga prosil samo to.
Z mamo sva v tišini povečerjala. Kasneje, ko sva že ugasnila luč, je odprla radio. Po moje je hitro zaspala, saj je igral vse do jutra.
Komaj sem čakal, da grem spet v šolo. Vsem sem hotel povedati, kakšna goljufa sta Miklavž in Dedek mraz. Pa sem se potem premislil, ne vem, zakaj.
Zimske počitnice in pustovanje so naredili svoje. Na novo stanovanje sem pozabil. Mama je takrat spoznala konjarja Filipa, ki je nama prišel nekaj popravit. Življenje je postalo znosnejše.
Nekega dne so mamo pripeljali iz službe z avtomobilom. To ni bilo kar tako. Stekel sem ven. Iz avtomobila je stopila mama, za njo sekretarka podjetja in še en grozno velik moški. Ne samo meni, tudi Filipu je zaprlo sapo.
Odpeljali smo se v Savsko naselje. Pred blokom smo izstopili in se po stopnicah povzpeli v tretje nadstropje. Dvigalo še ni delovalo. Mama je odprla torbico in poskusila odkleniti, a ni šlo, ker so se ji prsti preveč tresli. Moški, ki nas je spremljal, ji je potem pomagal.
Stanovanje je bilo veliko. Širok hodnik, kuhinja, dnevna soba, kopalnica in majhna sobica. »To je tvoja soba, da se boš lahko učil,« mi je rekel.
Mama kar ni hotela oditi. Rekla je, da bova spala na tleh. Čudno so naju gledali, verjetno so si mislili, da imava nekaj koleščkov premalo v glavi. Na srečo je šofer prinesel iz avtomobila dve deki. Spomnim se, da mi je bilo strašno vroče, kar je bilo logično: predtem sem vse življenje živel v ledeno mrzlem stanovanju, kjer sva zakurila le, če ni šlo drugače.
Naslednji dan je imela mama prost dan. Z avtobusom sva šla v Stegne. Sneg se je še držal tal. Pred hišo je že čakal službeni kamionček. Šofer je kričal in se razburjal, zakaj mudiva.
Razpadajočega pohištva nisva mogla vzeti s seboj. Oblačil tudi ni bilo veliko.
Ko je mama odprla rjavo kuverto, v katero je shranjevala vsak dinar, ki ni šel za hrano, je čisto pobledela. Manjkala je skoraj polovica. Spraševala se je, kdo bi ga ji lahko ukradel.
Sesedla se je na štokerle in tako močno zajokala, da bi se e kamnu zasmilila.
Novemu stanovanju sva se hitro privadila. Miklavžu se v mislih še danes opravičujem za vse grde besede, ki sem mu jih izrekel.
V Savskem naselju sva bila srečna. Stanovanje sva počasi opremljala, kajti plača snažilke je bila tudi v Jugoslaviji komaj komaj za sproti.
Moja soba je postala moje kraljestvo. Filip mi je izdelal marsikaj, jaz pa sem risal konje. Videti je bilo kot konjska galerija.
Kasneje smo izvedeli, kdo je vzel denar. Mama je dolgo po krivici sumila Filipa in zato ni želela, da bi se preselil k nama. V resnici so ji ga ukradli sosedje, ki so nama pustili nekaj drv in premog.
Kako žalostno je to, če revež okrade sebi podobnega reveža.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

MM -
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Read more »

ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

MM -
Slika
  vir (ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar) Ko je iz š la moja knjiga Mehko kot britev , so se mi za č ele ogla š ati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz č asov neko č popularnih »groupijev«. Ka že, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale. Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''. Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem...
Read more »

EVA IN OČE

MM -
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Read more »