KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

 

Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim.

Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok.

15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus.

»Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom.

Ozrem se! Za menoj je stal preprost fant, skromno oblečen, njegov obraz so obkrožali rahlo valoviti lasje. V tisti sekundi, ko sem ga gledala, sem se zaljubila vanj!

Bila pa sem negotova, zelo sramežljiva. Vse, kar sem zmogla, je bilo, da sem se mu zahvalila in odhitela na avtobus.

Ponovno sem ga srečala šele po prvomajskih praznikih, čeprav sem ves čas mislila nanj.

Name je čakal pod uro, na drugi strani - pred vhodom na železniško postajo.

»Pridi, greva na krof!« mi je rekel in mi vzel potovalko iz rok. 

Janko je postal moj najboljši prijatelj, fant in zaupnik. Med nama je prišlo tudi do intimnosti. Oba sva bila nerodna, a vse, kar sva naredila, sva storila v imenu čiste ljubezni, ki je naju družila. Poleti je, če je le mogel, prišel k meni na Bled. Prelezla sva vse bližnje hribe, se pogovarjala in se imela zelo lepo.

Bližali so se dnevi mature. V sedemdesetih letih je bilo malo drugače, kot je danes. Vsak prosti trenutek sem porabila za učenje in za Janka.

Že od četrtega razreda naprej sem vedela, da bom študirala medicino. Ko sem vprašala Janka, na katero fakulteto se bo vpisal, se je izmikal odgovoru. Rekel je, da ima več želez v ognju, pa da se še za nobeno ni odločil.

Postajal je vedno bolj tih in žalosten. Tudi mene so obhajale čudne slutnje, saj me je nenehno držal v naročju in stiskal k sebi, kot bi me ne želel izpustiti.

Potem pa je prišel tisti usodni četrtek. Razredničarka nas je povabila na premiero v Opero. Dobila je zastonj karte, ki ji jih je prinesel njen brat, ki je ravno s tisto predstavo postal član opernega ansambla.

»Pohiti, Zdenka, nekdo te čaka pri vratarju!« mi pove cimra, ki se je ravno vrnila iz mesta.

Vzamem torbico, malo sem se še našminkala, tudi obleka v zlatorumeni barvi je bila malo bolj drzna. Posodila mi jo je sestrična, češ da na premieri ne bom kot kakšna kmetica.

Name so čakali trije, ki jih nisem poznala: moški, ženska in fant pri kakšnih petindvajsetih.

Ženska s hitrimi koraki stopi do mene in me grobo zagrabi za rokav:«A ti si tista kurba, ki je zapeljala našega Janka?«sikne. Oba moška se postavita tako, da nisem imela kam uiti.

Kaj vse so mi vrgli v obraz! Bila sem tudi prostitutka, pokvarjenka, umazanka. Niti besedice nisem mogla spraviti iz sebe, noge so se mi tresle, bila sem prepričana, da se mi sanja. Zakaj ti ljudje ne marajo, da bi bila z Jankom par? Zakaj?

V tistem pa mi ženska, bila je Jankova mama, reče:«Prisezi, da ga boš pustila pri miru. On bo študiral za duhovnika.«

Toliko moči sem še zmogla, da sem med solzami zajecljala:«Naj se sam odloči. Kot bo rekel, tako bo.«

Potem sem se obrnila in stekla mimo njih na ulico.

Med predstavo sem ves čas jokala, bilo mi je tako hudo, da bi najraje umrla. Ko smo se vračale v internat, sem zaostala za prijateljicami. Želela sem biti malo sama.

Nekaj več kot sto metrov pred internatom sem zagledala mlajšega moškega, ki mi je pred tremi urami že grozil. Ustrašila sem se, saj nisem vedela, kaj namerava.

Presekal mi je pot in me grobo porinil. Zaradi visokih pet sem se spotaknila in z glavo udarila ob robnik. Verjetno se je ustrašil, ker se nisem premaknila, saj je zbežal. Našel me je sprehajalec s kužkom, poklical je rešilni avto, odpeljali so me v bolnišnico.

Imela sem pretres možganov, a se ga ni dalo niti primerjati z mojo ranjeno dušo. Bila sem tako na tleh, da sem izpustila maturo in jo opravila šele naslednje leto. Veliko sem shujšala, kar ni bilo čudno, saj nisem nič jedla. Spala pa še manj. Nikoli nisem izdala, kod me je porinil.

Tudi Janka potem nisem videla skoraj 30 let.

Po svoje sem imela srečo: v drugem letniku na medicini sem spoznala fanta Roberta, ki je kasneje postal moj mož.

Lansko leto je imela snaha hude zdravstvene težave. Prosila me je, če se ji lahko pridružim na romanju. Organizatorji so nam povedali, da se nam bo med potjo pridružila še ena skupina romarjev. Malo sem zadremala, ko so vstopili v avtobus. Bili so zelo živahni in dobre volje. Spodbudili so tudi druge, da so se jim pridružili pri petju narodnih in tudi cerkvenih pesmi. Nek moški tenor je vedno bolj izstopal, ko je bilo kakšne pesmi konec, so sopotniki ploskali predvsem njemu.

Kar naenkrat me prešine, da sem ta glas že nekje slišala. Da mi je poznan. Šok ob spoznanju, čigav bi lahko bil, je bil tako močan, da me je zabolelo v prsih.

Na prvem postajališču že nekje na Hrvaškem, se je moški z lepim tenorjem postavil pred vhodna vrata v želji, da kot duhovni vodja pozdravi še vse tiste udeležence romanja, ki niso bili njegovi farani.

Bila sem med zadnjimi, ki so šli iz avtobusa. Komaj sem se držala na nogah, tako so se mi tresle. Tudi srce mi je razbijalo, na hrbtu pa se mi je majica lepila ob kožo zaradi potu.

Videla sem, da me je tudi on prepoznal. Bilo je v trenutku. V sekundi. Pogledala sem ga naravnost v oči, ki so me – še edine- spominjale na mojega ljubega fanta, ki mi je nekoč strl srce.

Zdelo se mi je, da se je čas ustavil, kajti te oči so postale zelo žalostne. Podržal je mojo roko v svoji, obstala sva brez besed.

Bila sem prepričana, da se je ob mimobežnem dotiku dlani tudi on spomnil vsega, kar sva pred tridesetimi leti doživela kot prijatelja, kot fant in dekle, ki sta načrtovala skupno prihodnost….

Ko smo se vrnili na avtobus, nam je predlagal, da bi čas do naslednjega postanka preživeli sami s seboj, v razmišljanju, molitvi. Kar bi komu bolj odgovarjalo.

Vozili smo se več kot tri ure, ko nas ''prebudi'' z besedami, da je še dobrih 15 minut do naslednjega postanka, da bomo ta čas poslušali narodno zabavne viže.

Prva pesem, ki se je oglasila, je bila Slakova: ''Kadar srečam te, moje nekdanje dekle….''

Zakaj jo je zavrtel, ne vem. Morda mi je z njo želel kaj povedati, mi reči - oprosti?
Nikoli ne bom vedela. Vse do vrnitve sva se izogibala drug drugemu, kot bi bila kužna.

Pa saj sva v resnici tudi bila.«