KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE
Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si
nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače
niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi
spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila
v sebi, se bolje počutim.
Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu,
kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela,
sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova
oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še
tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok.
15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji
v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili
so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi
kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus.
»Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom.
Ozrem se! Za menoj je stal preprost fant, skromno oblečen,
njegov obraz so obkrožali rahlo valoviti lasje. V tisti sekundi, ko sem ga
gledala, sem se zaljubila vanj!
Bila pa sem negotova, zelo sramežljiva. Vse, kar sem zmogla,
je bilo, da sem se mu zahvalila in odhitela na avtobus.
Ponovno sem ga srečala šele po prvomajskih praznikih, čeprav
sem ves čas mislila nanj.
Name je čakal pod uro, na drugi strani - pred vhodom na
železniško postajo.
»Pridi, greva na krof!« mi je rekel in mi vzel potovalko iz
rok.
Janko je postal moj najboljši prijatelj, fant in zaupnik. Med
nama je prišlo tudi do intimnosti. Oba sva bila nerodna, a vse, kar sva
naredila, sva storila v imenu čiste ljubezni, ki je naju družila. Poleti je, če
je le mogel, prišel k meni na Bled. Prelezla sva vse bližnje hribe, se
pogovarjala in se imela zelo lepo.
Bližali so se dnevi mature. V sedemdesetih letih je bilo malo
drugače, kot je danes. Vsak prosti trenutek sem porabila za učenje in za Janka.
Že od četrtega razreda naprej sem vedela, da bom študirala
medicino. Ko sem vprašala Janka, na katero fakulteto se bo vpisal, se je
izmikal odgovoru. Rekel je, da ima več želez v ognju, pa da se še za nobeno ni
odločil.
Postajal je vedno bolj tih in žalosten. Tudi mene so obhajale
čudne slutnje, saj me je nenehno držal v naročju in stiskal k sebi, kot bi me
ne želel izpustiti.
Potem pa je prišel tisti usodni četrtek. Razredničarka nas je
povabila na premiero v Opero. Dobila je zastonj karte, ki ji jih je prinesel
njen brat, ki je ravno s tisto predstavo postal član opernega ansambla.
»Pohiti, Zdenka, nekdo te čaka pri vratarju!« mi pove cimra,
ki se je ravno vrnila iz mesta.
Vzamem torbico, malo sem se še našminkala, tudi obleka v
zlatorumeni barvi je bila malo bolj drzna. Posodila mi jo je sestrična, češ da
na premieri ne bom kot kakšna kmetica.
Name so čakali trije, ki jih nisem poznala: moški, ženska in
fant pri kakšnih petindvajsetih.
Ženska s hitrimi koraki stopi do mene in me grobo zagrabi za
rokav:«A ti si tista kurba, ki je zapeljala našega Janka?«sikne. Oba moška se
postavita tako, da nisem imela kam uiti.
Kaj vse so mi vrgli v obraz! Bila sem tudi prostitutka,
pokvarjenka, umazanka. Niti besedice nisem mogla spraviti iz sebe, noge so se
mi tresle, bila sem prepričana, da se mi sanja. Zakaj ti ljudje ne marajo, da
bi bila z Jankom par? Zakaj?
V tistem pa mi ženska, bila je Jankova mama, reče:«Prisezi, da
ga boš pustila pri miru. On bo študiral za duhovnika.«
Toliko moči sem še zmogla, da sem med solzami zajecljala:«Naj
se sam odloči. Kot bo rekel, tako bo.«
Potem sem se obrnila in stekla mimo njih na ulico.
Med predstavo sem ves čas jokala, bilo mi je tako hudo, da bi
najraje umrla. Ko smo se vračale v internat, sem zaostala za prijateljicami.
Želela sem biti malo sama.
Nekaj več kot sto metrov pred internatom sem zagledala
mlajšega moškega, ki mi je pred tremi urami že grozil. Ustrašila sem se, saj
nisem vedela, kaj namerava.
Presekal mi je pot in me grobo porinil. Zaradi visokih pet sem
se spotaknila in z glavo udarila ob robnik. Verjetno se je ustrašil, ker se
nisem premaknila, saj je zbežal. Našel me je sprehajalec s kužkom, poklical je
rešilni avto, odpeljali so me v bolnišnico.
Imela sem pretres možganov, a se ga ni dalo niti primerjati z
mojo ranjeno dušo. Bila sem tako na tleh, da sem izpustila maturo in jo opravila
šele naslednje leto. Veliko sem shujšala, kar ni bilo čudno, saj nisem nič
jedla. Spala pa še manj. Nikoli nisem izdala, kod me je porinil.
Tudi Janka potem nisem videla skoraj 30 let.
Po svoje sem imela srečo: v drugem letniku na medicini sem
spoznala fanta Roberta, ki je kasneje postal moj mož.
Lansko leto je imela snaha hude zdravstvene težave. Prosila me
je, če se ji lahko pridružim na romanju. Organizatorji so nam povedali, da se
nam bo med potjo pridružila še ena skupina romarjev. Malo sem zadremala, ko so
vstopili v avtobus. Bili so zelo živahni in dobre volje. Spodbudili so tudi
druge, da so se jim pridružili pri petju narodnih in tudi cerkvenih pesmi. Nek
moški tenor je vedno bolj izstopal, ko je bilo kakšne pesmi konec, so sopotniki
ploskali predvsem njemu.
Kar naenkrat me prešine, da sem ta glas že nekje slišala. Da
mi je poznan. Šok ob spoznanju, čigav bi lahko bil, je bil tako močan, da me je
zabolelo v prsih.
Na prvem postajališču že nekje na Hrvaškem, se je moški z
lepim tenorjem postavil pred vhodna vrata v želji, da kot duhovni vodja
pozdravi še vse tiste udeležence romanja, ki niso bili njegovi farani.
Bila sem med zadnjimi, ki so šli iz avtobusa. Komaj sem se
držala na nogah, tako so se mi tresle. Tudi srce mi je razbijalo, na hrbtu pa
se mi je majica lepila ob kožo zaradi potu.
Videla sem, da me je tudi on prepoznal. Bilo je v trenutku. V
sekundi. Pogledala sem ga naravnost v oči, ki so me – še edine- spominjale na
mojega ljubega fanta, ki mi je nekoč strl srce.
Zdelo se mi je, da se je čas ustavil, kajti te oči so postale
zelo žalostne. Podržal je mojo roko v svoji, obstala sva brez besed.
Bila sem prepričana, da se je ob mimobežnem dotiku dlani tudi
on spomnil vsega, kar sva pred tridesetimi leti doživela kot prijatelja, kot
fant in dekle, ki sta načrtovala skupno prihodnost….
Ko smo se vrnili na avtobus, nam je predlagal, da bi čas do
naslednjega postanka preživeli sami s seboj, v razmišljanju, molitvi. Kar bi
komu bolj odgovarjalo.
Vozili smo se več kot tri ure, ko nas ''prebudi'' z besedami,
da je še dobrih 15 minut do naslednjega postanka, da bomo ta čas poslušali narodno
zabavne viže.
Prva pesem, ki se je oglasila, je bila Slakova: ''Kadar srečam
te, moje nekdanje dekle….''
Zakaj jo je zavrtel, ne vem. Morda mi je z njo želel kaj
povedati, mi reči - oprosti?
Nikoli ne bom vedela. Vse do vrnitve sva se izogibala drug drugemu, kot bi bila
kužna.
Pa saj sva v resnici tudi bila.«


Možete vratiti bivšeg i izliječiti probleme s neplodnošću uz pomoć dr. Reethesha. Kad sam upoznala dr. Reethesha, moj se muž razveo od mene jer sam bila neplodna žena s 32 godine, a u braku sam pet godina. Išla sam u mnoge bolnice i svi liječnici koje sam upoznala govorili su mi da neću moći ponovno roditi. Liječnici su mi govorili da imam klamidiju, gonoreju i fibrome maternice. Savjetovali su mi da idem na posvojenje djeteta. Bila sam shrvana i zbunjena kao žena svojih godina. Tražila sam pomoć na internetu kako bih vratila svoj brak, a onda sam upoznala dr. Reethesha. U roku od nekoliko tjedana nakon što sam kontaktirala dr. Reethesha, moj bivši muž se vratio kući i molio me da mu oprostim i da ga primim natrag nakon šest mjeseci razvoda. Prihvatila sam ga natrag, a zatim sam rekla dr. Reetheshu da sam gola kako bi mi pomogao. Izveo je čaroliju za plodnost. Uzela sam bilje koje mi je poslao. I nakon nekoliko mjeseci uzimanja bilja, zatrudnjela sam. Moj muž me ostavio trudnom i rodila sam prekrasnog sina. Trenutno sam majka prekrasnog sina i sretna sam u braku. Sve zahvaljujući dr. Reetheshu i njegovom divnom radu. Kontaktirajte dr. Reethesha putem WhatsAppa: +2349012999010. ILI e-pošte: reethesh60@gmail.com
OdgovoriIzbrišiKako mi je dr. Wale olakšao život. Bio sam zaljubljen u svoju djevojku iz srednje škole. Odrastali smo zajedno u jakoj ljubavi i slatkom razumijevanju. Živjeli smo mirno zajedno. Ali evo kako su stvari krenule divlje za nas. Moja žena radi u drugom gradu, daleko od mene, pa je najbolji način da se kontaktiramo telefonom. Ali nakon pet mjeseci, naša komunikacija je počela usporavati. Kad god je nazovem, kaže da je zauzeta i da će me nazvati kad završi sa svime. Taj dan završi bez njenog poziva, to traje mjesecima dok ne odlučim iznenada posjetiti je u gradu u kojem radi. Nakon nekoliko dana s njom saznao sam da moja žena ima aferu s njegovim šefom u uredu. Kad sam je pokušao pitati o tome, rekla mi je da je završila sa mnom i da ne želi da više nastavimo. Te riječi su mi slomile srce do te mjere da sam si skoro oduzeo život. Prije nego što je otišla u moj grad, blokirala me na svim svojim društvenim mrežama. Vratio sam se u svoj grad s dubokom boli u sebi, bio sam depresivan i osjećao sam se izdano njezinim postupcima. Nakon nekoliko mjeseci života u boli i gorčini, ispričao sam prijatelju o problemima. Prijatelj mi je rekao da će me upoznati s dr. Waleom. Rekao je da je dr. Wale jedini muškarac koji mi može vratiti sreću. Rekao mi je da je njegov brak danas savršen uz pomoć dr. Walea. Kad sam se obratio dr. Waleu i rekao mu sve što se događa, rekao mi je da budem smiren i da ću ponovno biti sretan čovjek. Dr. Wale mi je rekao da platim potrebne stvari. Magija je počela kada me moja žena nazvala dva dana kasnije plačući na telefon moleći me da joj se smilujem. Rekla je da ne zna što ju je spopalo da se tako loše ponaša. Sada smo opet zajedno i živimo sretno kao prije. Želim zahvaliti dr. Waleu što je sve učinio mogućim i što mi je vratio moju ženu. Ako vam je potrebna bilo kakva pomoć, dr. Wale je prava osoba kojoj se trebate obratiti. Njegov WhatsApp/Viber: +2347054019402 ILI e-pošta: drwalespellhome@gmail.com
OdgovoriIzbriši