Osebno posvetilo: Nit, ki povezuje avtorja in bralca

-

 





Osebno posvetilo: 

Nit, ki povezuje avtorja in bralca


Pisanje knjige je za vsakega avtorja nekaj posebnega:– je mešanica ustvarjalnosti, trdega dela in neizmerne ljubezni do pripovedovanja zgodb ali deljenja znanja.

V mojem primeru – oziroma v primeru zbirke 5 knjig iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače, je to še veliko veliko več:

V knjigah je skritih 40 let dela, poslušanja zgodb, zapisovanje le-teh. Danes lahko rečem, da je v njih skrit tudi ponos, da mi je uspelo zbrati toliko zgodb: več tisoč jih je že, na več kot 1600 straneh! In to kljub polenom, ki so padali pod noge…

A najlepši trenutki nastopijo tedaj, ko knjiga najde svojega bralca. Z nekaterimi naročniki- vsaj tako se mi zdi- vzpostavim malo bolj oseben stik že takrat, ko mi napišejo prvi mail, ko me prvič pokličejo po telefonu.

Prav zaradi tega, ker želim, da bi tudi tisti, ki se za nakup obrnejo name, začutili, da je ta korak res nekaj posebnega in bolj osebnega, se trudim, da vsakemu, ki se zanj odloči, napišem osebno posvetilo.

Zakaj to počnem?

Ker verjamem v moč pristnega odnosa med nami, četudi se osebno ne poznamo. Ko napišem posvetilo, ne gre zgolj za nekaj črk na papirju – gre za izmenjavo hvaležnosti in spoštovanja, da me niste prezrli. Z vsako besedo želim izraziti svojo zahvalo, s posvetilom z veseljem pustim drobno sled, ki je namenjena samo tistemu, h kateremu bo knjiga popotovala.

Posvetilo je nekaj unikatnega, nekaj, kar knjigi doda človeški ''dotik''. V času, ko knjige pogosto naročamo le s klikom in brezosebno dostavo, takšna osebna nota deluje kot most, ki poveže dve osebi – mene kot avtorico in vas kot bralca/ke.

Vedno sem vesela, ko slišim, da ste bili posvetila veseli. Nekateri pravijo, da so bili zaradi njega presenečeni, ker (menda) pri drugih avtorjih te navade ni, drugi mi povedo, da bodo knjigo prav zaradi posvetila shranili, in se od nje ne bodo ločili.

Dragi bralke in bralci, hvala za te mostove! Tudi vaši odzivi mi polepšajo dan!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več