LUČKINE ZGODBE

 

Verjetno ste že slišali, da je v zbirki OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, izšla že peta knjiga?  

V njej so tudi Lučkine zgodbe.

Kdo je Lučka? Kakšni so razlogi za težave, ki jih je imela v življenju? Kaj vse je krojilo njeno otroštvo?

Mislim, da se splača prebrati že samo uvod, ki ga je napisala k zgodbam, ki mi jih je v skjoraj dvoletnem obdobju pripovedovala.

💓

Tudi iz pete knjige govori življenje, tisto življenje, ki ga Slovenci tako radi pometamo pod preprogo, in se potem obnašamo, kot da ne obstaja, četudi nas po tihem, kot napredujoči rak, žre od zunaj in od znotraj. 

Lučka

Zelo sem vesela in hvaležna obenem, da bodo moje zgodbe uvrščene v Milenino peto knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače. Moje ime je izmišljeno, a se mi vseeno zdi prav, da nekaj povem tudi o sebi.

Že od zgodnjega otroštva so ljudje radi poudarjali, kako zelo drugačna sem od drugih otrok. Tudi moja mama je pogosto nepremično zrla vame in mrmrala. »Kje se je ta hudič vzel, po kom je?« Če ne bi bila rojena doma, bi verjeli, da so me v porodnišnici zamenjali. Pegast nos, štrleča ušesa, rdečkasti lasje, vse je spominjalo na Piko. V času otroštva je nisem marala, še manj pa sem si želela, da bi ji bila podobna. Pri dedku in babici smo imeli kup mačk in zajcev, ki so jih klali kar vpričo mene. Prizori krvi, ki se je izpod sekire vlila po tnalu, me še danes spremljajo.

No, poleg rdečih štrenastih las me je krasil dolg, strupen in oster jezik, ki je švigal naokoli kot bič okoli biriča. Nad vasjo, kjer sem preživljala otroštvo, je stal mogočen grad iz 16. stoletja. Včasih sem si predstavljala, kako bi bilo, če bi živela v tistih časih. Bi me zažgali na grmadi kot čarovnico?

Zelo pri srcu so mi pesmi Jacquesa Préverta (1900–1977). Eno od njih sem prevedla:

Takšna sem,

to sem pač jaz.

Kadar mi gre na smeh,

se smejem na ves glas.

Ljubim moža, ki ljubi mene,

nimam res lepih nog,

nimam globokih oči.

Sicer pa,

pa kaj potem, kaj si mislite o meni!

Tukaj sem, če sem vam všeč

ali pa tudi ne.

Bila sem še osnovnošolka, ko sem že znala ukrotiti podivjanega konja ali renčečega psa. »Kako ti to uspe?« so me spraševali. Takrat jim vsega tega, kar se je dogajalo v mojih mislih in duši, še nisem znala razložiti. Preprosto sem vedela, s kakšno kretnjo lahko umirim živali, ne nazadnje tudi hudobne vrstnike, ki jih prav tako ni bilo malo.

Prvič sem šlogala sošolki, ki jo je zapustil fant. Prišla je k meni in jokala kot dež. Mama nama je skuhala kavo, potem pa naju je pustila sami. Kavno usedlino sem prevrnila na krožniček. Kmalu se je oblikovalo večje srce, nakar še manjše.

»Mislim, da si s tem fantom nista usojena,« sem ji rekla.

»Že kmalu boš srečala ljubezen svojega življenja! Poglej, kako veliko srce bo imel!« sem še dodala in ji pokazala izoblikovane figurice v usedlini. Buljila je vanje, a videla pa nič. Čez šest let, ko se je poročila in se preselila v Maribor, mi je poslala pismo, v katerem se mi je zahvalila za princa, ki ji ga je »podarila kavna usedlina«.

Strank, ki so želele, da jim prerokujem, je bilo kasneje vedno več. Prihajali so tudi od daleč. Niso prišli le po nasvet, po namig, ampak so mi prinašali tudi svoje zgodbe. Včasih so od mene zahtevali nemogoče. Spraševali so, na primer, ali je njihov najbližji po smrti šel v nebesa ali v pekel. Kako naj bi jim odgovorila, če pa nisem verjela ne v eno in ne v drugo? Prišli so tudi takšni, ki so pričakovali, da jim bom razkrila, ali bo tiste, ki so jim naredili kaj hudega, doletela pravična kazen. Spet drugi so svojim »sovražnikom« odkrito grozili tudi s smrtjo. Od mene so želeli slišati, ali bodo zato kaznovani, ali bodo odšli v zapor ali ne. Največkrat pa so prihajali zaradi ljubezni in denarja. Ali zaradi obojega.

Nekoč se je zgodilo nekaj zabavnega. Prišel je zakonski par, ki ni mogel imeti otrok.

»Kaj naj narediva?« sta me v solzah prosila. Pogledala sem v karte in jima takole odgovorila: »Vsak večer ga morate pobožati po nabreklem udu in vi jo morate najmanj deset minut božati tam doli.«

»Ne vem, ali bo šlo,« sta bila v zadregi, a sta me vseeno ubogala. Čez dobro leto in pol je prijokal na svet dojenček. Pa ne zaradi mene, da me ne boste narobe razumeli. Božanje bližnjega ima čudežno moč, žal se tega ne zavedamo.

Ljudje so bili najbolj razočarani tedaj, ko so slišali, da niso karte tiste, ki jim prinašajo zadetek na loteriji. Zelo neradi so se sprijaznili z besedami, da se morajo za dosego cilja sami potruditi. Ali se čemu odpovedati. Obiskovalci so bili prepričani, da imajo karte čarobno moč, ki jim bodo uresničile skrite želje.

Žal je kovačeva kobila pogosto bosa. Karte mi niso nikoli namignile, naj bom bolj pazljiva, ko sem se zbližala z napačnim moškim. Prav tako so bile tiho, ko sem si na kakšne druge načine sama metala polena pod noge.

Zavedam se, da so bili nekateri obiskovalci nad mojimi »prerokbami« razočarani. Zmeraj pa sem si zanje vzela čas, če so se mi želeli izpovedati. Kdo so bili pripovedovalci, ni pomembno. Pomembne so njihove zgodbe, iz katerih se lahko tudi vi, ki jih boste brali, česa naučite.

Zadnja leta, odkar me je izdalo zdravje, čistim svojega duha tudi skozi pisanje. Zadnjič sem naletela na članek, ki je govoril o posilstvu. Ne da bi si tega želela, so na dan privreli lastni boleči in travmatični spomini. S takratnim fantom sva šla plesat. Nekaj časa sva norela po plesišču, potem pa se je naveličal in šel sedet. Za ples me je prosil neki drug fant. Kmalu je postal zelo vsiljiv. Ko je prekoračil mejo dopustnega, sem se mu izmuznila, s fantom pa sva šla malo na zrak, da se ohladiva. Ta tip pa za nama. Začel se je vtikati v naju, nakar smo se sporekli. Ko je uvidel, da je sam nemočen, je poklical na pomoč prijatelje. Moj fant se je izkazal za zelo pogumnega, odrinil ga je in udaril, nakar sva se odpeljala.

Toda v avtomobilu, ko sva bila sama, je sledilo presenečenje. Šok, pravzaprav. Nesramno mi je očital, da sem sama kriva, da sem se obnašala kot kakšna kurba. Zanimivo, da je kasneje postal socialni delavec. Če se je takrat, v mladosti, do mene tako obnašal, kakšen odnos je imel šele do brezimnih žrtev, ki so doživele posilstvo?

Pri moških res nisem imela sreče. Zaradi nasilja sem bila nekaj časa tudi v varni hiši. Ženske so mi pogosto pripovedovale, da so bili »postopki«, skozi katere so morale, potem ko so nasilneža prijavile, večkrat hujši kot samo nasilje. Še danes, ko so podrti mnogi tabuji, še zmeraj zelo radi prelagamo krivdo na žrtve nasilja.

Milena, pogosto pišeš o tem, da se travme, ki so zaznamovale prednike, prenašajo iz roda v rod. Ta del preteklosti moram še malo raziskati, nekaj drobcev o življenju starih staršev in staršev pa že imam pri roki.

Ded je bil financer, babica pa gospodinja v župnišču s končano gospodinjsko šolo v Ljubljani. Ko je leta 1925 zanosila, so jo odpustili. Preživljal jo je bodoči mož, dokler leta 1927 ni drugič zanosila. Takrat je država blagoslovila poroko in zaživeli so kot družina.

O svoji primarni družini babica ni nikoli govorila. Včasih je omenjala, da so bili nekoč drugačni časi. Fraze. V zakon je pripeljala nezakonsko hčerko Franjo. Ni razlagala, kdo je bil njen oče. Z dedom sta imela zelo zanimiv zakon. V njem je gospodarila babica. Sorodniki so se na ta račun obilo norčevali. Zmeraj, kadar se je ded v soboto zvečer odpravljal v gostilno na klepet s prijatelji, je moral babico vprašati za dovoljenje. Kaj in kdaj bo jedel, je odločala ona. Na začetku meseca ji je izročil pokojnino in plačo. Potem mu je po potrebi vračala. Do nas, vnukov, je bil v materialnem smislu radodaren, prijazen pa čisto nič. Ko je skočil pes na posteljo, niso letele le dlake, tudi klofute.

Vstop v njuno spalnico ni bil dovoljen. Če smo koga od njiju nujno potrebovali, smo potrkali in babica je v domači halji stopila na prag. Kljub vsemu imam še danes občutek, da je ta zakon dobro deloval, da sta se imela rada. Enkrat samkrat se spominjam, da sta imela cirkus.

Ded je dolga leta varčeval, da bi se odpeljali v Boko Kotorsko, koder je pred vojno služboval kot mornar. V resnici je varčevanje potekalo pod patronatom babice, četudi je imela potovanja za nepotreben izdatek, ker je bila raje doma.

Nekoč je, ne da bi deda vprašala, vzela privarčevani denar in nakupila novo pohištvo za vso hišo. Ko je ded prišel domov in to videl, je bilo hudo. Kar dolgo nista govorila, a česa hujšega ji ni storil.

Bila pa sta zelo verna, zaradi česar smo bili tudi otroci deležni rednih obiskov maš in romanj. Zmeraj sta šla skupaj, nikoli narazen. Moja mama je v njuno življenje vnesla nemalo zmede. Ko se je med vojno znašla v zaporu, je trdila, da jo je izdal kaplan, ki je deloval v cerkvi, kamor so hodili k maši. Za povrh je razlagala: »Če bi bil Bog pravičen, ne bi bilo vojn.« Zato tudi ni več hodila k maši.

A je širša družina sčasoma sklenila kompromis. Božič smo praznovali pri starih starših, 29. november pa pri nas, ker smo bili bolj »komunistični«. Vse sorodstvo skupaj. Za božič smo molili, za 29. november pa so odmevale koračnice.

Prepričana sem, da je imela babica mojo mamo najraje od vseh svojih otrok, saj ji je tudi veliko pomagala – kar so mi sorodniki pozneje očitali. Sicer pa moja mama ni nikoli imela nobene sreče.

Naš način oblačenja je bil zelo konservativen, otroci so se mojim oblačilom večkrat smejali, čeprav so bila draga, kupljena v tujini, a narejena po modi izpred stoletij. Delovala sem kot dijakinja staroangleškega kolidža.

Ne spomnim se, da bi se me mama kdaj dotaknila in me pobožala, v bistvu se je stresla ob dotikih. Če ne bi prebrala tvojih knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače, tega ne bi nikoli razumela. Tako sem zrasla s prepričanjem, da se punčk ne pestuje, le fantke, kajti brata so vsi crkljali in pestovali.

O spolnosti nismo nikoli spregovorili besede. Tudi ko sem dobila menstruacijo, je bila mama tiho, rekla je le, da se moram bolj umivati. Kupila mi je vložke, nekaj novih spodnjic in to poglavje je bilo zanjo zaključeno. No, nekaj moram reči: čistoča je bila pri nas na laboratorijski ravni. Redno je kontrolirala preoblačenje, umivanje.

V četrtem letniku gimnazije sem pri prvem spolnem odnosu zanosila. Kako je nama s fantom to uspelo, mi še danes ni jasno. »Postopka» praktično niti nisva »izpeljala» do konca. Ko sem doma povedala, so takoj začeli iskati zveze in poznanstva za splav. Ta leta 1974 brez komisije ni bil mogoč.

Splavu sem se upirala, zato sta me ata in mama večkrat surovo pretepla. Po vseh brcah, ki sem jih bila deležna, bi, če bi še naprej vztrajala, verjetno prišlo do spontanega splava. Naj povem, da se na modrice in poškodbe v bolnišnici ni nihče oziral, niti me niso vprašali, od kod so in kako sem prišla do njih.

No, po splavu se je mama precej spremenila, postala je bolj prijazna, mi na novo uredila sobo in nakupila stvari, ki so mi bile všeč, obnašala se je, kot da ji je žal, tudi njen odnos do fanta je postal bolj korekten, brez očitkov.

Malo preskakujem, a upam, da česa ne bom pozabila.

Z očetom sta se poročila »po partijski liniji«, kot so takrat govorili. Praktično se nista poznala razen s sestankov. Njun medsebojni odnos je bil hladen, ne hladen – leden, a drug na drugega nikoli nista povzdigovala glasu. Ko je oče kaj tečnaril, je le pokazala z roko na omaro, koder smo imeli shranjeno orožje, in je utihnil. Kakšnih objemov, kot sem jih videvala pri sosedih, ni bilo, zdi se mi, da sta v zakonu oba zelo trpela.

Mama Josipina je med študijem odšla v partizane. Ne vem točno, kaj vse se ji je tam zgodilo, a pomembno je, da je grozote preživela. Vrnitev k domačim ni bila prijetna, saj so jo zaznamovali spori okoli ideologije na relaciji cerkev–NOB-KPJ.

Po prihodu iz koncentracijskega taborišča konec leta 1945 je imela težave s tedanjo oblastjo. »Kje si se toliko časa skrivala?« so jo spraševali. To, da je bila bolna in izmučena, jih ni preveč zanimalo. Malo je manjkalo, pa bi jo zaprli. Potem se je aktivno vključila v politiko in delovanje za Partijo, toda v času informbiroja se je spet zapletlo. Le znancu iz vojne, znanemu zdravniku, se je lahko zahvalila, da so preklicali napotnico za v Brestanico.

To, da spolnosti ni marala in jo je bilo groza, sem po svoje razumela. Očetova mama (nona Viki je bila zelo izobražena) je o njej govorila zelo sproščeno, celo tako zelo, da je bilo še meni nerodno. Vem tudi, da je imela v službi prijatelja, s katerim sta se družila vse do njenega 73. leta. Stari oče se s tem ni obremenjeval, živel je za svoje pse in to mu je zadoščalo.

Oče je bil zelo zaveden partijec. Zakon, sklenjen leta 1952, je bil brez ljubezni, zaznamoval ga je tudi mamin silovit odpor do spolnosti. Najstarejši sin je bil rojen z zmerno duševno motnjo. Ata in mama sta zasedala visoke položaje v družbi, imeli smo udobno življenje. Potovanja v tujino, ko se še sploh ni potovalo, so bila stalnica. Razlog: zdravljenje bolnega Tončka.

Dobro se spominjam, da je bila mama ob sobotnih jutrih pogosto objokana. Očeta čez dan ni niti pogledala. Tudi to je ni zanimalo, da se je bratec metal po tleh. Nekoč mi je nona zaupala, da imata takrat svoje odnose in da ji je žal, ker je njen sin do žene tako brezobziren. Večkrat je omenila, da bi se mama morala ločiti, da bi ji pri tem tudi ona pomagala. Vendar za to ni bilo nobene možnosti. Rojstvo sina ju je vklenilo v usodni, zelo boleč objem. Že ko je zanosila, jo je prijatelj zdravnik opozarjal, da poroda morda ne bo preživela.

»V najboljšem primeru ne bo preživel otrok,« je govoril. Zakaj točno je šlo, ne vem. Prepričeval jo je v splav, a tega ni hotela niti slišati, čeprav si je potem vse življenje očitala, da je rodila Mavrečka, kakor smo mu ljubkovalno rekli.

Eden od vzrokov, zakaj so me ob njegovem rojstvu, pri komaj štirih letih, zverinsko pretepli, je bil tudi ta, da naj bi po tistem, ko so ga prinesli iz porodnišnice, izjavila: »Kar v kanto ga vrzite.«

Njega so ljubkovali od prvega dne. Z menoj je bilo drugače: očetov priljubljeni očitek je bil, da je moral prati moje »usrane« planice. To mi je očital skoraj petdeset let, dokler se nisva na smrt skregala in se pogovarjala le še preko odvetnikov in na sodišču.

Mene so bili, po pripovedovanjih, vsi zelo veseli. Živeli smo v velikem starinskem stanovanju v središču Ljubljane. A vse do trenutka, ko so v sobo prinesli bolnega bratca. Po noninem pripovedovanju so me takrat odrinili, kot odrine otrok igračo, ki se je naveliča. Menda sem se drla kot nora, ker me niso več jemali v naročje, a pomagalo ni nič. Poklicali so psihiatra, ki me je »natabletal«, da sem dala mir. Zelo sem se navezala na dva nemška ovčarja. Postala sta mi ata in mama. Splazila sem se k njima na ležišče, kjer smo se crkljali. V materialnem svetu so zame lepo skrbeli, toda vse počitnice sem preživljala drugje, tudi v tujini – k sreči sem se vsaj jezikov naučila.

Bratec je na zunaj lepo napredoval, le umsko je bil vedno bolj počasen. Preskrbeli so mu veliko terapevtov, inštruktorjev in dodatne učne pomoči v želji, da bi imel vsaj pozitivne ocene. Najhujše razočaranje je bilo, ko so učitelji staršem povedali, da ni sposoben za redno šolanje niti v primeru, da bi ponavljal. Starši so bili prepričani, da se motijo. Brata so vozili celo v Nemčijo, k strokovnjaku, od katerega so pričakovali čudeže. Resnično je bil lepo vzgojen, vsi so ga hvalili, kako urejen otrok je, marsikaj je vedel in znal, a kaj, ko učni snovi ni bil kos.

Po mojem prepričanju so starši storili še eno napako. Vzgajali so ga kot kralja, kar je pomenilo, da je odraščal v prepričanju, da ima zmeraj v vsem prav. Če pa že ni imel, so pa naredili tako, da je bilo videti, da je po njegovo.

Spominjam se, ko je na plaži prišel do mame, slekel kopalke in ji pokazal stoječega lulčka. Takrat ga je oče prvič udaril po obrazu. Od presenečenja je padel na tla. Šok zaradi nepričakovanega udarca je bil tako hud, da smo ga morali odpeljali v bolnišnico. Tam je bil kar nekaj časa na zdravljenju.

Takrat sem spoznala, kako drugačna sem bila. Ko me je oče zgrabil za lase, kar se je dogajalo zelo pogosto, in me z glavo tolkel ob peč, se bratu nisem nikoli smilila. Ni se zavzel zame, zato verjamem, da empatija v njem ni bila razvita. Ko je klofuta prvič doletela njega, tega ni mogel sprejeti in se mu je podrl svet.

Spominjam se tudi, da sem pri petnajstih nekoč prišla precej pozno domov. Igrali smo se v parku, ob ognju. Ker nisem hotela povedati, kdo je bil organizator zabave, so v kopalno kad natočili vodo, oče me je zagrabil za lase in me tunkal toliko časa, da sem izgubila zavest. Vsega sem se spomnila šele nekaj let kasneje, zato tudi nikomur nisem povedala, a spominjam se bratovega huronskega navijanja, medtem ko je spodbujal očeta, naj me še bolj tunka.

Tega, da se Mavriček tudi spolno razvija, ni priznaval nihče, le nona nas je opozarjala, da bo to treba nekako voditi – a naletela je na gluha ušesa. Oče jo je ignoriral, mama je začela jokati, a ukrenila ni nikoli nič. V širši družini smo imeli tudi psihologinjo. Pisala je knjige o spolnosti duševno prizadetih. Mamo je spremljala, ko je skupaj z bratom obiskovala psihiatre, ki so ji napisali tone zdravil. Najbolj so mi v spominu ostale melerete. Bile so zelo škodljive. Na žalost je v naši družini vladal svet farmacije.

Med štirimi stenami se je dogajalo marsikaj, česar ljudje, ki so moje starše spoštovali, niso vedeli. Še danes se sprašujem, zakaj sta bila do mene tako nasilna. Brcanje sem doživljala praktično vsak dan. Pod vodo sta me tiščala tudi takrat, ko sem morala priznati, da sem v sedmem razredu kadila. Zapiranje v klet, klečanje na polenu … prave malenkosti. Pri pretepanju je ves čas navijal in sodeloval prizadeti brat. Užival je, kadar jih je sestrica, ki ni bila pridna, »dobila«.

Oče je bil pogosto odsoten. Šele čez leta sem izvedela, da je imel ljubico, ki je živela v družbenem stanovanju v bližini njegove službe. Na dopuste smo vedno hodili skupaj s sorodniki. Smo se bali, da bi bili kdaj sami in bi se morali soočiti s svojimi težavami?

V osnovni šoli sem imela povprečen uspeh, na gimnaziji sem bila ves čas odličnjakinja. Prvo leto študija sem končala med najboljšimi. Potem pa sem spet zanosila … Starši so me prisilili, da sem šla delat splav. Nasilje, ki sem ga doživljala, je močno vplivalo na moje počutje in tudi duševnost. Konec tretjega letnika sem študij opustila. Fant, ki sem ga imela, me je strahopetno pustil na cedilu. Bal se je, da mu bodo moji že kako onemogočili kariero, kajti oče je imel takrat veliko moč. Kasneje sva se sicer pobotala, zaživela skupaj, a je ob neki težavi, ki ni vredna omembe, ponovno pobegnil.

Življenje se mi je obrnilo na glavo. Zelo boleče in konkretno. Imela sem hude glavobole, predvsem zato, ker me je oče v ihti z glavo butal ob lončeno peč. Zgrabil me je za lase in tolkel toliko časa, dokler se nisem umirila. Temu je rekel »kapljice proti histeriji«. Pisalo pa se je leto 1976.

Sredi študija mi je umrla tudi mama. Oče se je pol leta po njeni smrti poročil z ljubico in se preselil k njej. Pustil mi je hišo in precej denarja, da sem lahko ob pomoči gospodinjske pomočnice skrbela za brata. Ta je bil vedno bolj nasilen. Lotil se je tudi mojega fanta, ki njegovih brutalnosti ni več mogel prenašati, pa je raje pobegnil od mene.

Zaradi političnega vpliva, ki ga je imel oče, se ne ljudska milica ne CSD v žalostno in kruto življenje pod našo streho niso vpletali. Ukrepali niso niti tedaj, ko me je napadel starejši sorodnik, ki naj bi hodil v hišo zato, da naj bi miril prizadetega Tončka. V resnici so se mu sline cedile zaradi mene. Takrat sem bila na pogled zelo lepo dekle.

K nam je prihajal tudi sosed, ki ga je oče plačeval zato, da bi mi pomagal krotiti brata. Ta zgodba se je končala precej tragikomično. Nekoč je prihrumela njegova žena in me obtožila, da zapeljujem njenega moža. Nikomur pa ni bilo mar, kako mi je bilo ob nasilnem bratu in ob sosedu, ki se ni znal krotiti. V sedemdesetih letih je bila ženska za vse, kar je bilo narobe, sama kriva.

Samoohranitveni nagon je bil pri meni zelo močan. Ubrala sem novo pot reševanja zapletov. Načičkala sem se do nezavesti, si kupila avtomobil, o katerem fantje in dekleta mojih let niti sanjali niso. Postavljala sem se z njim, ker sem hotela skriti tesnobo, ki me je razjedala.

Za partnerje sem si izbirala moške, poročene ali samske. Hrepenela sem po junaku, ki bi me varoval in ščitil pred zlom, ki mu nisem mogla ubežati. Tudi poročila sem se. Za nekaj časa sem se izognila ukvarjanju z bratcem. Toda navada je železna srajca. V zakonu nisem zdržala, sploh pa ne potem, ko je prišel oče in me prepričal, naj se vrnem domov. Ker dolžnost, ki jo ima sestra do brata, je pa le – sveta dolžnost. Nad vsem. Tudi nad srečo v zakonu.

Našla sem si dobro službo, menjavala partnerje in na zunaj živela življenje princese. Navznoter pa sem razpadala pri živem telesu. Ko sem, izmučena in izžeta od vsega hudega, kar sem si povzročila in kar so mi storili drugi, pristala na psihiatriji, mi je psihiatrinja velikokrat rekla: »Če ne bi toliko žurirala, bi se ti do konca odpeljalo.« Kakšna ironija usode!

Po nekaj mesecih na psihiatriji so mi rekli, da sem spet zdrava. Da lahko grem domov. Žalostna tolažba. Ponovno so me porinili v volčji brlog. Morebitnih ljubimcev ni bilo na spregled, da bi me branili, je pa zato s spolnimi napadi začel bratec. Žalostno, a resnično: po hiši sem hodila z orožjem v roki, s solzivcem ali s palico. To se ni dogajalo nekaj tednov, tako sem živela celih dvajset let. Nepredstavljivo.

Potem sem spoznala Američana, ki je delal v ameriški bazi v Nemčiji. Pustila sem moškega, ki sem ga imela doma, in se vozila na zmenke v Nemčijo. John mi je obljubljal poroko, a rodil se je prazen nič. Potem pa šok: od njegovih nadrejenih (ne od njega) sem dobila sporočilo, da so ga poslali na druge delovne naloge. Sem bila kriva jaz, ker sem bila iz komunistične države? Sesuta do neprepoznavnosti sem se vrnila v Slovenijo. Z otrokom.

Doma me je pričakal dvojni pekel. Od ljubice oziroma žene se je vrnil tudi oče, ki ga je demenca že močno načela. Dva norca na kupu. Sledili so telesni in spolni napadi, ki so se začasno končali z odhodom v varno hišo.

Bližnji so mi ta beg zelo zamerili. Oče mi je pobral vse premoženje. Takrat smo že živeli v samostojni Sloveniji. V naše družinske težave sta se vtaknili tako sodnija kot policija. Dokazali so tudi spolni napad na mojega otroka. Sledili so novo zdravljenje, nova služba, nov partner, nov otrok in tudi človeka vredno življenje.

Danes živim v bloku, nihče me ne pozna, otroka sta že pri kruhu … Malo prehitevam, a nič hudega. Upam, da pripovedujem dovolj razumljivo, da mi lahko sledite.

Rada bi omenila tudi dr. Ziherla, psihiatra in profesorja psihiatrije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Veliko ur sem presedela pri njem. Nekoč mi je razložil, zakaj je bil brat takšen, kot je bil. Navajen je bil, da mu starši nudijo vse, česar si je poželel. Njegov nori um je med ta »vse« vključil tudi pravico do spolnosti. Zato me je začel napadati. Posebno nor je bil na kopalnico. Zmeraj sem se morala zaklepati, on pa se je vrgel pred vrata na tla in čakal, da sem končala in odklenila. Potem je planil name. Pes, ki je bil vedno zraven, je ustvaril tampon, da se je umaknil. Ne glede na slo, ki je brata razjedala, se ga je bal, kajti bil je ogromen nemški ovčar. Ko sem dr. Ziherlu omenila, da brata obvladam, mi je poočital: »Kaj mu mislite nuditi tudi zadovoljevanje spolnih potreb, da bo 'obvladanje' popolno?« Na koncu je v mojih očeh obveljal za navadnega sadista, ki mi noče pomagati. To, da je predlagal edino razumno rešitev – beg iz hiše zla, je bila zame znanstvena fantastika, ki je seveda nisem razumela.

Čez nekaj let sem šla k drugemu psihiatru. Seveda je najin pogovor potekal zelo podobno. A ker sem se mu očitno smilila, spomnim se, da me je celo objel in stisnil k sebi, da sem se lahko zjokala, mi je na koncu dal kapljice in predlagal, da bratu skuham kavo ali čaj in mu jih dajem notri. Bilo je bolje. Brat je bil po njih bolj miren. Žal se je zdravnik premislil, ko je ugotovil, da brat preveč pije, to pa ni šlo skupaj.

Čez mnoga leta sem ob pomoči nove zdravnice na psihiatričnem oddelku, ob poglobljeni psihoanalizi in logoterapiji dojela, česar mi pred tem zaradi odvisnosti od materialnih dobrin in luksuza ni uspelo prepoznati.

»To veš, da nekatere matere dovoljujejo spolne aktivnosti duševno prizadetim otrokom?« Ker če ne bi, bi bili še bolj agresivni, kot so. Moja mama je bratu dajala »melerete«. Oče si je moj zakon in mojo družino predstavljal kot skupnost moža, mene in brata. En dan bi bil pri meni mož, en dan pa brat. Seveda moji partnerji tega niso prenašali in so odšli. Potem sem imela na razpolago edino orožje in psa, da sem lahko spala v miru. In seveda zaklepanje.

Kdor se ni še nikoli znašel v podobnem položaju, kot je bil moj, tega ne bo razumel. Najbolj je bolelo to, da me je oče zavestno »ponudil« bratu, čisto nič ni storil, da bi me ubranil pred njegovim nasiljem. Nekoč sem prišla do dokumentov, v katerih so bile opisane razmere v naši družini. Kriminalistko B. je sezulo ob očetovih izjavah, pa sta bila službena kolega. Ni mogla dojeti, da me je lastni oče dobesedno žrtvoval svojemu sinu!

Ko danes, s časovnim zamikom, gledam v preteklost, se zavedam, da bi lahko odšla. Izginila neznano kam. A takrat sem bila do te mere odvisna od nečloveškega trpljenja, v katero sem bila vržena, da iz njega nisem ne zmogla ne znala izplavati.

Nikogar ne krivim. O sebi ne govorim zato, da bi odgovornost za vse krutosti, ki so me doletele, prelagala na druge. Vse, kar je bilo narobe, nosim na lastnih ramenih! Ne bi mi bilo treba ostati v domači hiši, jemati očetovega denarja, zraven pa trpeti kot Kristus na križu. Toliko sem bila odvisna od avtomobila in materialnih dobrin, nakita in lepih oblek, da nisem hotela niti pomisliti, da bi se v imenu svobode čemu odpovedala.

Dr. Ziherla nisem jemala resno, ko mi je dejal: »Punca, pojdi od doma, poišči si sobo, zamenjaj službo in prekini vse stike z družino.« Nisem ga ubogala.

Spominjam se poletja leta 1980. S fantom sva šla na morje in po družinski tradiciji sem morala vzeti s seboj tudi brata. Fant je, ko je to slišal, znorel. Dopust se je potem sprevrgel v živo katastrofo. Zgodilo se je celo to, da so brata v kampu napili, čeprav sploh ni smel uživati alkohola. Taval je sem in tja, zaspal v povsem tujem šotoru, sledila je veselica s hrvaškimi miličniki …

Ko smo se vrnili domov, sem izvedela, da je mama bolna, nič pa, kaj je. Le ležala je in bolehala skoraj eno leto. Gospodinjile so plačane osebe, sama se za vse skupaj nisem kaj dosti menila. Ne nazadnje tudi mama z menoj praktično ni več govorila, le tisto, kar je bilo nujno v zvezi z gospodinjstvom.

Včasih sem se počutila, kot da sem jaz kriva, da je bolna. Oče se je obnašal, kot da je mamina bolezen malo bolj zoprn prehlad. Resda je imel na grbi vse stroške v hiši in tudi za nepotreben luksuz naju z bratom, a po drugi strani je bil neprestano odsoten. Ali pa je bil pri drugi hiši, ki smo jo zidali. Ni bilo logike: vedel je, da mama umira, kakšen pomen je potem imelo zidanje še ene hiše?

Dneva materine smrti ne bom pozabila. Videla sem, da se slabo počuti, ves dan smo presedeli ob njej. Ko sva bili sami, mi je položila na dušo nekaj stvari. V prvi vrsti to, da mi mora oče po njeni smrti izročiti določeno vsoto denarja, ki bo zadostovala za nakup garsonjere, pa da se moram takoj izseliti. Nisem je vzela resno. Niti pomislila nisem, da bi lahko umrla. Po drugi strani pa mi je postalo težko, ker sem začutila, da ji morda zame le ni bilo čisto vseeno. Oče je kasneje stvari speljal tako mojstrsko, da nisem ničesar dobila. Razlog: ker sem odklonila skrb za brata.

Popoldne sem odšla ven, ko sem se vrnila, je bila mama mrtva. Psica je zavijala ob njej, zato sem jo zaprla v drug prostor, potem pa sem se ozrla na mizico ob postelji. Opazila sem odprti ampuli, mislim, da sta bili od morfija. In injekcijsko iglo. »Kaj si dal mami morfij brez zdravnika?« sem vprašala očeta. Tako me je udaril, da sem padla po tleh. Morfij je mami dajal očetov znanec, ki je bil zdravnik. Ne vem, kako so bili dogovorjeni.

Vse skupaj je bilo čudno in tisti prizori se mi še vedno odigravajo v glavi, čeprav je od takrat že skoraj 50 let. Pogreb je bil lep, prišlo je ogromno ljudi, saj je bila mama zelo aktivna v borčevski organizaciji.

Po pogrebu je oče povedal, da se bodo k nam preselili njegovi starši. Prav, meni je bilo vseeno, pričakovala sem denar za garsonjero, kot je naročila mama – a kako sem se uštela! Po enem mesecu mi je oče rekel, da se bo odselil, da bodo za brata skrbeli njegovi starši oziroma da mi bodo pomagali.

Ko sem očeta vprašala po denarju, ki mi ga je obljubila mama, je odvrnil, da bo hišo in vse premoženje prepisal name, da bo tako in tako vse moje, da ne potrebujem garsonjere. Sploh se nisem zavedala, kaj vse bodo potegnile za seboj njegove besede. Pred očmi sem imela le dragocen avtomobil, vikend pa še kaj.

Niti slutila nisem, kako veliko breme mi je oče naložil na ramena. Brat je bil zaradi mamine smrti v hudem šoku. Vsak dan bolj je pil, zaradi tablet, ki jih je jemal, pa je večji del dneva tudi spal. Potem se je odselil še oče … Brat pa je v svoji preprosti pameti verjel, da bosta veliko skupaj, se hodila smučat …

Zadeva s skrbništvom starih staršev se ni izkazala za modro rešitev. Nonica kot intelektualka ni bila gospodinja, zato je kuhal stari ata, seveda po svoje. Bratec ni bil zadovoljen. Ni bilo več izletov, morja, edino še pse smo sprehajali, brat jih tako ali tako nikoli ni maral.

Njegovi agresivni napadi so se vedno bolj stopnjevali. Na silo smo ga hospitalizirali v Polju. Sledil je šok: zaradi pitja alkohola so mu ukinili zdravila. Bila je sreča v nesreči, da je začel delati v invalidskem podjetju. Imeli so odličnega vodjo, ki se je resnično zavzemal za vsakega gojenca posebej, tako da je bratec potem pil le med vikendi.

Stari starši niso dolgo zdržali. Vrnili so se na svoj dom. Brat je bil tečen, nesramen, rad je udaril ne le z roko, tudi s povodcem. Nakar mi je začel groziti s sekiro. Predstavljate si, kako je bilo, ko sva ostala sama v hiši …

Na skrivaj, potem pa z očetov pristankom se je k meni preselil moj fant. Nekaj časa je vse skupaj kar funkcioniralo, potem se je neke nedelje, ko sva imela obiske, v kuhinji pojavil brat. Planil je na ocvrtega piščanca, si naložil več kosov, se potem napil in govoril takšne bedarije, da so obiskovalci vstali in odšli. Podobne scene so se ponavljale: pijanost, razbijanje, vdiranje v spalnico. »Fukala pa ne bosta!« je vpil, »to je poštena hiša.«

Šla sem k psihiatru, ki mi je lepo povedal: »Dekle, tvoj brat ni tvoj problem! Sama ne moreš skrbeti za takšno osebo, nisi ne dovolj usposobljena ne dovolj močna, da se ga ubraniš! Zanj mora skrbeti oče ali pa ga nastanite v kakšno institucijo.« Povedala sem očetu. Ponorel je, čeprav se je njegova ljubica, s katero je bil že poročen, strinjala z menoj. Objokana sem se vrnila domov. Slutila sem, da me ne bo izplačal, čeprav je novo hišo že prodal.

Doma je sledilo drugo, še bolj bridko presenečenje. Moj fant je imel pripravljene kovčke. »Greva začasno k mojim, potem pa si poiščeva stanovanje,« je predlagal. »Ne, tega pa ne morem storiti. Kaj bo z bratom in hišo?« V resnici si nisem predstavljala, kako bi živela v revščini. Fant je potem odšel sam.

Brat je že prvo noč prišel v mojo posteljo, tako da sem potem vedno zaklepala vrata. Obrnila sem se na CSD, kjer so le zmajevali z glavo, storili pa nič, češ da je za brata odgovoren oče. Ponovno sem pritisnila na starega. Ukrepal je po svoje: preselil me je, kakor začasno, v najvišje nadstropje, vmesno etažo pa je oddal podnajemnikom. Tako smo potem leta in leta menjavali podnajemnike, ker z bratom nihče ni mogel zdržati. Vsi so prepričevali očeta in njegovo ženo, da je treba nekaj ukreniti, a on je le obljubljal. V dvajsetih letih ni storil ničesar.

Ko sem se poročila, sem se odselila in nekaj časa nismo imeli stikov. To je bilo zame zelo lepo življenjsko obdobje. Na žalost se je zakon po nekaj letih skrhal. Ker je bilo stanovanje, v katerem smo bivali, dodeljeno možu, sva se morala s sinom izseliti. Najela sem lepo stanovanjce, oče mi je iz naslova solastništva nekaj doplačeval, kar lepo sem se imela.

Potem smo se osamosvojili. Izgubila sem dobro plačano službo. Odšla sem k očetu in ga prosila, naj mi plačuje najemnino, če mi že noče izplačati deleža. Pobesnel je, nakar me je pretepel. Moje telo je bilo polno podplutb. Ko je prišel k sebi, se je malo ustrašil. Predlagal mi je, da se izprazni hiša, da se s sinom vseliva v tisti del, ki se ga predhodno na novo opremi. Za brata pa bo že poskrbel.

S sinom sva se potem preselila v hišo. Na začetku je bilo še kar znosno, le nobenih obiskov nisem smela imeti. Brat je napadel vsako žensko in ji govoril, naj bo njegova mucica. Moške obiskovalce pa je odganjal z besedami, da nimajo kaj fukat z menoj.

Kljub vsemu sem si pripeljala novega partnerja. V hiši je postalo noro. Napadi s sekiro so se kar vrstili. Skoraj vsak dan sem morala poklicati policijo, prosila za pomoč CSD. Nihče ni ukrepal. Edina, ki sta mi stala ob strani, sta bila partner in policist Sebastjan, ki je prišel vedno, ko sem poklicala. Živela sem pod neprestanimi pritiski. Delala sem tudi v nočni izmeni. Nenehno sem bila neprespana. Bilo me je strah, saj so brata invalidsko upokojili. Noč in dan je glasno navijal glasbo, obiskovali so ga klošarji iz vsega mesta, bilo je nevzdržno. Partnerjeva ljubezen je počasi kopnela.

Brat pa je imel zelo rad mojega sina. Nekoč so me poklicali iz šole, takrat je obiskoval prvi razred. Povedali so mi, da govori čudne stvari v zvezi s spolnostjo. Vprašali so me, kaj se pri nas doma dogaja. Nič nisem razumela.

Obrnila sem se na strokovnjakinjo za spolne zlorabe na društvu SOS telefon. Ta mi je omogočila takojšnjo preselitev v varno hišo. Zaprosila sem za neprofitno stanovanje, a so mi prošnjo odbili, saj sem bila solastnica nepremičnine. To, da v njej zaradi brata ne morem živeti, ni nikogar brigalo.

Sledili so sodni postopki. Na srečo je bila preiskovalna sodnica mlajša, zelo čudovita oseba, tako da zaslišanja in vse, kar se je dogajalo, na sina vsaj na videz ni vplivalo. Brat je bil kljub očetovim dokazovanjem, da gre za bolnika, vseeno pogojno obsojen.

Psihologinja je v času bivanja v varni hiši napisala pismo očetu. Prosila ga je, naj mi omogoči človeka vredno bivanje. Od njega jih je slišala kot šolarček. Češ, kakšne neumnosti govori, mi smo vendar srečna družina. Niti spolna zloraba mojega otroka ni prepričala očeta, da bi prodal hišo in mi omogočil normalno življenje. Še huje: sledilo je maščevanje. Najprej je z menoj telesno obračunal, za povrh pa mi je še grozil. Iz strahu ga nisem prijavila. Bil je pravnik, namazan z vsemi žavbami, pa tudi zveze je imel vsepovsod.

Potem je na sodišče vložil tožbo, da mu moram vrniti vse premoženje, ki mi ga je z izročilno pogodbo prepisal. Niti posojila 30.000 nemških mark mi niso upoštevali. Izgubila sem vse. Izročilna pogodba ima – za razliko od darilne pogodbe – pogoj, da je treba nepremičnine vrniti, če se ugotovi, da darovalec in obdarjenec ne moreta sobivati iz kakršnega koli razloga.

Sodnici nisem in nisem mogla dopovedati, da je bila ta izročilna pogodba v bistvu goljufija in manipulacija, saj oče ni želel, da bi skrbela zanj, ampak za brata. Očitali so mi tudi to, da sem brez dovoljenja pripeljala v hišo moškega, ki ni plačeval najemnine.

Spominjam se, ko mi je odvetnik rekel: »Pa vas je oče namenoma izpostavil spolnim napadom lastnega brata s tem, ko je zahteval, da živite z njim.« Oče je na sodišče pripeljal priče, ki so lagale. K sreči sem jih imela tudi jaz nekaj, ki so povedali po pravici.

Potem se je zame začelo novo življenje. Od stanovanjskega sklada sem dobila v najem garsonjero. Še osem let sem delala v čudovitem okolju med res prijetnimi ljudmi, dokler me niso invalidsko upokojili zaradi živcev. Takrat sem se spet poročila. Moža imam rada, on pa mene. Vesela sem vnukov. Na žalost se postopki s prodajo hiše vlečejo že dvaindvajset let. Moj sin, ki živi doma, ravna s stricem zelo po kmečko. Prime ga in ga udari, ne dovoli mu, da bi mu krojil življenje po svoje.

Naj dodam še to: zavedam se, da je moj brat ob vsem skupaj prav tako trpel. Bil je razvajen, vajen vsega najboljšega in predvsem zelo ljubljen. Ni se zavedal mamine bolezni, v nekaj dneh se mu je svet postavil na glavo. Izgubil je mamo in očeta, varnost, moral je živeti z menoj, ki me ni maral. Starši so me tepli, tepel me je tudi on. Ni imel pameti, da bi se zavedal, da to ni prav.