DOMINIK

 

 

Dominik (…): »Oče je imel 66 let, mama 43, ko sem se rodil. Starejša sestra je bila poročena, imela je že dva otroka, mlajša pa je bila na fakulteti, stran od doma. Bil sem jim odveč, pa še sram jih je bilo, ker se je mama dala v zobe zaradi nosečnosti.

Bojim pa se, da sem bil na zapleten način odveč tudi mami in očetu. Sploh potem, ko se je mamina nosečniška sladkorna sprevrgla v kronično in ko je postal oče zaradi starosti vedno bolj siten in potreben miru. Odraščal sem bolj kot ne prepuščen sam sebi. Že šestleten sem postal ministrant, kar je pomenilo, da sem v petek in svetek vstajal ob petih, nekaj malega pojedel, se ob pol šestih odpravil od doma, kajti župnik ni dovolil, da bi zamujal. Po koncu maše sem stekel v šolo, ki je bila v neposredni bližini. Na pouk sem počakal v knjižnici, kjer sem se lahko tudi pogrel. V cerkvi je bilo pozimi zelo mrzlo. Rad sem bral in zato sva se s knjižničarko dobro razumela.

Pri devetih letih so me malo pred novim letom sošolci zvabili na preizkušanje petard. Petrov oče je bil avtoprevoznik. Iz Italije jih je prinesel celo škatlo. Vsak je dobil tri, ki jih je prižgal in vrgel od sebe. Pri prvih dveh se ni zgodilo nič posebnega, tretja pa mi je eksplodirala v dlani. Vse, kar mi je ostalo v spominu, je bilo, da sem se polulal v hlače, potem pa me je zmanjkalo. Pa bi se mi roko morda še dalo rešiti, če se sošolci ne bi razbežali in me pustili samega. Našel me je poštar, ki je nemudoma poklical rešilni avto. Ta je prišel, ko je prišel. Zasnežena in ledena cesta ni omogočala velikih hitrosti.

Zdravniki so mi roko odrezali malo nad zapestjem. Žal je bila desna, kar mi je povzročalo nemalo težav, ko sem se iz desničarja moral preleviti v levičarja. Ostal sem tudi brez ušesa, šivali so mi nos, po desni strani glave pa mi je požgalo lasišče.

Vsem sem se smilil, samo domačim ne. 'Kar si iskal, to imaš!' mi je rekel ata, ko so me po dveh mesecih pripeljali domov iz bolnišnice. Še dobro, da vsaj knjižničarki ni bilo vseeno zame: prihajala je vsak dan, mi pomagala pri učenju in me navajala na pisanje z levo roko. Mama ji je zmeraj, ko je prišla, rekla, da ne bi bilo treba, a je vztrajala. Hvala Bogu. Po njeni zaslugi sem bil na koncu šolskega leta odličen.

Njej se imam zahvaliti, da sem potem nadaljeval šolanje na gimnaziji in se vpisal na fakulteto. Doma je bil zaradi tega cel špetir. Češ kaj bo šola koristila kriplju, kakršen sem bil. Oče je bil pri šestinosemdesetih že zelo žvirčast. Mami so zaradi sladkorne odrezali nogo in komaj je čakala, da se vrnem domov, da ji pomagam.

Name sta pritiskali tudi sestri. Bali sta se, da ata in mama obležita in ju bosta morali vzeti k sebi. Predčasno sem diplomiral, na kar sem bil zelo ponosen.

Domače razmere so name delovale zelo depresivno. Na pomoč mi je priskočil župnik s svojo pastoralno skupino. Deset ljudi je ribalo, pometalo in pleskalo zanemarjeno hišo več kot teden dni.

Leta so tekla, pokopali smo očeta, nakar še mamo. Moj družabni svet pa se je gibal med domom in službo. Nisem imel prijateljev ne dekleta, nisem zahajal v družbo, nič. Vsa leta, kar sem diplomiral, sem stregel atu in mami ter skrbel, da jima ni nič manjkalo. Seveda – ob obilni kontroli obeh sester, ki sta mi še dodatno pili kri. Žensk sem se bal, ker se mi je zdelo, da se iz invalidov rade norčujejo.

Ko sem ostal brez staršev, sploh nisem več znal živeti. Za stisko sem povedal župniku, ki me je povabil za vodjo pastoralnih skupin.

Sprva mi ni šlo najbolje, saj sem bil nenehnih molitev sit že od doma. Potem pa sem spoznal Marjeto, ki je s svojimi dvaintridesetimi leti postala moja desna roka. Kar dobro sva se ujela, saj je bila zelo zgovorno dekle, tudi načitano. Hitro sem opazil, da nima nobenega fanta. Družila se je v glavnem s svojo sestrično Stanko, ki pa je bila že poročena, a z možem žal nista imela otrok. Sekiral sem se zaradi velike starostne razlike. Niti v najbolj drznih sanjah si nisem predstavljal, da bova postala par. Lepotica in invalid! In točno to se je zgodilo.

Vse se je odvijalo na zelo lep način, brez grobe in perverzne spolnosti. Marjeta je kar sama predlagala vzdržnost do poroke. Zaljubljen, kot sem bil, nisem imel nič proti. V letih vzdržnosti sem se naučil, da sem si sam pomagal, ko ni šlo drugače.

Najina poroka je bila v fari velik dogodek. Nekako sva bila ves čas, kar sva hodila, vsem za zgled. Kako se je izvedelo, da bova šla k poroki nedotaknjena, nisem vedel.

Potem se je zgodila poročna noč. Če je tudi vaša takšna, kot je bila moja, nikar v zakon! Nekako se mi je zdelo, da bi žena najraje ušla, a mi je na koncu, ko je opazila, da sem že čisto razrajcan, le ustregla. Nikoli ne bom pozabil: bilo je, kot bi suval v mrtvo truplo! Bil sem čisto zmeden, pojma nisem imel, kaj ji je. Za povrh je začela še jokati. Tolažil sem jo, kolikor sem jo le mogel.

Nekje globoko v podzavesti pa je začelo kljuvati vprašanje, kdo ji je vzel nedolžnost. Jaz ji je nisem!

Seksala sva še petkrat, ne več, ne manj, preden je zanosila. Ko mi je od ginekologinje prinesla potrdilo, da ne sme več, sem jo začudeno gledal. 'Kaj je s teboj narobe, ljuba moja Marjetka?!' so govorile oči, a usta so ostajala nema. Nisem si je upal vprašati.

Po tistem potrdilu se je najin odnos spremenil. In to na bolje. Postala je vesela, celo srečna! Njena sestrična je bila vsak dan pri nas. Ure in ure sta čebljali o punčki, ki bo, če bo šlo vse po sreči, prijokala na svet konec decembra.

Sestrična je šla z njo tudi na pregled z ultrazvokom, kar sem ji malo zameril. Jebela cesta, saj ni njen otrok, moj je!

Tudi na porodu je želela, da je poleg sestrična! Na srečo je posredoval Toni, Stankin mož, ki ju je veliko bolj grobo, kot bi to storil jaz, spravil k pameti.

Moj sonček, moje vse, moja dušica in moje srce, moja Klara se je rodila nekega hladnega, a sončnega decembrskega popoldneva tik pred Božičem. To je bil najlepši dan v mojem življenju! Smejal sem se in jokal hkrati, ko sem tri kilograme in pol težko bitjece držal v naročju. V trenutku, ko se je otroček oprijel mojega prsta, sem se zalotil, da bi zanjo na tem svetu naredil čisto vse, tako močno sem jo vzljubil.

Marjeta jo je vzela v naročje šele potem, ko se je prebudila. Rodila je s carskim rezom. Bila je vesela otroka, a ne tako, kot sem mislil, da bo. Tolažil sem se, da je bila omamljena od narkoze, živčna, nerodna in da jo je vse bolelo.

Vzel sem dopust, da sem bil lahko ob svojih princeskah. Na smrt sem se bal, da bom samo z eno roko težko obvladal malčico. Pa sem postajal iz dneva v dan bolj spreten! Ponoči sem se prebujal in Klaro nosil po sobi. Imela je hude krče in ni mogla spati. Tudi gospod župnik jo je prišel pogledat in celo sam župan.

Leto je minilo, kot bi mignil. Klara je šla v vrtec, Marjeta pa nazaj v službo. S težkim srcem naj povem, da od poroda naprej z Marjeto nisva nikoli več seksala. Niti mi ni dovolila, da bi jo objel ali stisnil k sebi. Menda se je zaobljubila Mariji, da bo vzdržna dve leti, ker je šlo vse po sreči in je Klara zdrava in vesela deklica.

Nič nisem rekel. Na ženske muhe sem se bolj slabo spoznal. Vedel sem le, da so mi mama in sestri delali sive lase, in kazalo je, da sem s poroko prišel z dežja pod kap.

Kadar mi je bilo najbolj hudo, sem k sebi stisnil Klaro, ki je odraščala v lepo, pametno punčko, ki so jo imeli vsi radi.

Nekega dne me je Marjeta presenetila z novico, da gresta s sestrično na duhovne vaje. Za tri dni. Skomignil sem z rameni. Bilo mi je prav, kaj naj bi rekel drugega? Iste koristi imam od nje, če je doma ali če je ni. Kletvic, ki so se mi motale po glavi, si ne bi upal izustiti niti pri spovedi.

Sobota je bila zelo topla in sončna. Poklical sem Tonija ter mu predlagal, da najini ženski obiščeva. Povedal mi je, da nista v Veržeju z drugimi udeleženkami, ampak sta se nastanili v vikendu, ki so ga imeli v lasti njuni znanci. Tudi prav. Vožnja se je zelo vlekla. Toni je bil tih in nervozen. Smilil se mi je, pa nisem hotel drezati vanj. S Klaro, ki je vriskala na zadnjem sedežu, sva prepevala, dokler se ni utrudila in zaspala.

Ura je bila pol dvanajstih, ko smo prispeli. Toni je vedel, da ima skupina prosto uro šele po kosilu. 'Pojdiva kar v vikend, saj imam ključ, pa ju tam počakava.'

Klaro sva pustila kar v avtu, ker je še spala. Vse je bilo tiho, le ptički so peli v krošnjah dreves.

Še danes ne vem, zakaj točno je Toni nameril korak naravnost v spalnico. Je kaj slutil? Mu je bilo vsega zadosti? Je bil tudi njegov zakon zgrajen na samih lažeh kot moj?

Marjeta in njena sestrična sta bili v postelji. Goli. Malo tudi pijani. Na televiziji se je vrtel pornič o lezbijkah. Marjetina dlan je ležala na sestričninem mednožju.

S Tonijem sva obstala kot vkopana. Kot dva totalna bebca. Idiota. Trajalo je nekaj dolgih sekund, preden sem dojel, kaj se dogaja. Izbruhal sem cel želodec, pa je Toni še kar stal in čakal, kaj bosta rekli.

'Prasica vseh prasic!' sem ji rekel, ko sem prišel k sebi, 'da se Klare niti dotakneš ne več!'

Še najbolj sem pa zameril župniku. Vedel je, kakšna je Marjeta, vedel je tudi, da imata nekaj s sestrično. A me ni opozoril, ko bi me lahko. Izgovarjal se je, da je upal, da sta punci prišli k pameti.

Najin zakon so potem razglasili za ničen tudi v Vatikanu. Na vasi so ljudje govorili vse sorte, a zanimivo, prave resnice niso uganili.

Sodišče je z Marjetino privolitvijo hčerko dodelilo meni, mamica pa bi jo lahko obiskovala vsake tri tedne. Pa je ni. Samo dvakrat sta se srečali, potem pa nič več.

Toni je doživel živčni zlom. Več kot pol leta se je zdravil na psihiatriji. Ko so ga izpustili, se je enkrat oglasil pri meni. Bilo mi ga je žal. Nikoli več ne bo takšen, kot je nekoč bil.

V cerkvenih krogih velikokrat slišim, da se nekatere punce hvalijo, kako ohranjajo devištvo vse do poroke. Kar mraz me strese, ko jih slišim. Smilijo se mi fantje, ki jim nasedajo. Zelo se mi smilijo.«

zgodba je vzeta iz

 3. knjige 

MOŠKE ZGODBE- OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE

Naročilo: jutri2052@gmail.com