do izida 5. knjige iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače ni daleč....

-

 




Zadnji štirje meseci so bili zame precej stresni. V torek, 9. julija, sem bila na še eni operaciji v Novem mestu in srčno upam, da bo- po okrevanju-, ob skrbni kontroli, potem spet tako, kot je bilo pred 26. aprilom….

❤
Ta čas, ko sem morala (na mojo grozo) bolj kot ne mirovati, sem končala z urejanjem in s pregledom zgodb iz 5. knjige Ogenj, Rit in Kače Niso Za Igrače.
🌺
Razdeljena bo na dva dela: v prvem bodo Lučkine zgodbe, tiste zgodbe, ki so ''nastajale'' v času njenega odraščanja med premožno elito povojnih funkcionarjev nekje za Bežigradom. Vpogled v nek prav poseben svet privilegiranih, v katerega navadni ''smrtniki'' praktično niso imeli vstopa, je zanimiv, sploh, ker so zgodbe povedane iz ''prve roke''. Dodane so še zgodbe, povezane z ''vedeževalsko linijo'', ki jo je pripovedovalka prav tako zelo dobro poznala.
🌺
V drugi del knjige sem uvrstila več pripovedi žensk, ki razgrinjajo, kako so se spopadale s težkimi preizkušnjami, kako so trpele, kako so reševale težave, ki jim marsikdo, ki ni dovolj ''jeklen'', ne bi bil kos.
Prebrali boste zgodbo ženske o tem, kako so jih leta 1960 v porodnišnici ''zdravili'' popolnoma zdravega dojenčka, potem ko je zbolel za zlatenico. Ime in priimek lečeče zdravnice mi je po kar nekaj raziskovanjih znano, v zgodbi je ne omenjam. Mišija je spremenila v telesnega in duševnega invalida.
Žalostna je tudi zgodba ženske, ki je šele pri 70-ih izvedela, da je njena teta pravzaprav njena prava mama, in ženska, ki jo je klicala mama- njena teta.
V srce segajoča je tudi Kristinina zgodba. Pod spretnim nagovarjanjem dveh sodelavk se je, ko je bila v finančni stiski, poročila s psihopatom. S človekom, ki so mu 7. 7. 1977 izdali odločbo, da je ''težji duševni bolnik''.
🌺
Če sem včeraj pisala o jamranju, moram danes dodati še piko na i.
Moji sogovorniki NISO jamrali, četudi so bile njihove življenjske poti drugačne od običajnih. O svojih trpkih doživetjih so pripovedovali kot o življenjskih izkušnjah, ki so jih kalile in jih na koncu koncev tudi utrdile in naredile boljše.
🌺
In če berete njihove zgodbe skozi takšno sporočilo, potem ima tudi ta knjiga- poleg vseh ostalih- še eno dodano vrednost:
Zbirka knjig Ogenj, Rit in Kače Niso Za Igrače je tudi ''učbenik'', kako obvladati jamranje. 💪

Verjemite, tudi to je zlata vredno!❤

PS
V knjigi bom objavila tudi nekaj ljubezenskih pisem iz cca 60 let.






Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc, ki je navajen
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja. Enk
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške
Preberite več