če še ne veste?

 

 

Konec osemdesetih let je Milena Miklavčič (1952) začela delati na radiu Sora in sama pravi, da je bilo to obdobje, kar se ustvarjalnosti tiče, eno najbolj živahnih v njenem življenju. Že takrat jo je namreč zanimalo, kako so ljudje pri nas živeli včasih, od konca 19. stoletja do danes, s poudarkom na slovenskih spolnih navadah, ki so bile in so še v javni razpravi še vedno tabu teme. Prve zgodbe je predstavila v odmevni oddaji Zanimivi ljudje živijo med nami, ki je že po dobrem letu prerasla v podlistek časopisa Gorenjski glas z naslovom Usode. Ta izhaja še danes. Nekateri iz stroke so ji dejali, naj v spolne podrobnosti ne dreza, vendar pa je njo že od nekdaj zanimalo ravno tisto, kar je bilo prepovedano. »Molk glede spolnosti je bil in je še kot omerta,« pravi Milena Miklavčič, tako da je bilo to, da ji ga je uspelo presekati, po svoje pravi čudež. Znotraj družine se o spolnosti še danes bolj malo ali nič ne pogovarjajo. Posledično mladi o intimnem življenju staršev in prednikov, žal, vedo bore malo.

V že omenjenem obdobju je začela pisati knjige za otroke: Abeceda iz Zakajčkove ulice, Pri hrastu na levo (leta 2007 so jo razglasili za najboljšo slovensko samozaložniško knjigo), Pika na B. (2008), Šnitka (2009), Marička in medvedek (2010), Kdo je razdrl lastovičje gnezdo?, Gal in lačne hruške (2011), Mali-veliki vrtnar (2012), Julia iz Zakajčkove ulice, Ajda in čarovniške težave v pravljični deželi (2018), Kuharske prismodarije (2021) in druge.

Leta 2004 so izšle Usode, leta 2011 pa je izdala knjigo z naslovom Ženske, ki je doživela več ponatisov, zadnjega, v dopolnjeni izdaji leta 2023.. Bralci so zelo dobro sprejeli tudi kriminalni roman Kje je otrok?

Prva knjiga iz tetralogije Ogenj, rit in kače niso za igrače, je prišla med bralce leta 2013. Leta 2017 je sledil drugi del zbirke s podnaslovom Babice, hčere, vnukinje. Leta 2019 so izšle Moške zgodbe. V času, ko je izbruhnil covid, je nastala četrta: Poglejte, moji ljudje prihajajo!

V štirih knjigah iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače, je na okoli 1400 straneh zbranih več tisoč zgodb, ki jih piše resnično življenje. Knjige sodijo v kategorijo ''Citizen science'' in so v slovenskem prostoru unikatne. Mileno, ki sebe imenuje poslednja zgodbarka, zanima predvsem življenje žensk znotraj družine, v odnosu do moža, otrok, tašče, do same sebe. Zapisuje zgodbe o otroštvu prednikov kot tudi sodobnikov, prisluhne pripovedim o trpljenju, pomanjkanju, spolnem nasilju, pa tudi o lepih trenutkih. Za razumevanje naših lastnih korenin pa so pomembne zlasti zgodbe o intimi.

Milena še kar naprej zbira resnične zgodbe, saj želi letos (2024) zbirki dodati še peto in v letu 2025 šesto knjigo.

Skoraj deset let je vodila pogovorne večere s slovenskimi kulturniki v knjižnici Ivana Tavčarja v Škofji Loki, potem pa še v Žireh. Na Slovenskih klekljarskih dnevih je več let organizirala Klekljarski literarni natečaj. V Trebnjem je na podobnem natečaju izšla knjiga Zgodbe o dobrih ljudeh. Še zmeraj piše odgovore na različna življenjska vprašanja v rubriki Milena svetuje za časopis Nedelo, njene kolumne pa lahko berete v revijah Reporter in v Domovini (Domovina). Piše tudi blog (jutri2052)

 

Ko je izšla prva knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače (2013) so jo bralci razgrabili. Nekateri so se ob prebranih intimnih zgodbah zgražali, drugi so se spominjali lastnih, zelo težkih preizkušenj, tretji pa so želeli prekiniti molk, poiskali so Mileno in ji zaupali svojo zgodbo. Tudi na več kot 1200 predstavitvah je več kot desetih letih s pripovedovalci navezovala številne stike. Preko zaupanih zgodb so se med njimi spletle vezi, zgrajene na medsebojnem zaupanju. Zgodbe so zapisane takšne, kot so bile slišane, nobena od njih ni literarizirana.

           Prva knjiga iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače, je padla v oči tudi režiserki Urški Djukić, ki je posnela animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje. V Reykjaviku je bil, poleg številnih drugih prestižnih nagrad, ovenčan še z evropskim oskarjem za najboljši kratki film. V sezoni 2021/22 pa je režiserka Mirjana Medojević po motivih zgodb Ogenj, rit in kače niso za igrače postavila na oder SNG Maribor predstavo Prividi kačjega pastirja.

Prva knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, je, tako kot druge, izšla v samozaložbi, kljub temu pa jo uvrščamo med knjižne uspešnice, saj so jo prodali v nakladi skoraj 8000 izvodov. Drugi del, s podnaslovom Babice, hčere in vnukinje pa je bila do letos prodana v več kot 6000 izvodih. Žal sta izida tretjega (Moške zgodbe) in četrtega dela (Poglejte, moji ljudje prihajajo) padla ravno v čas izbruha kovida, ko se je tudi kulturno obarvano življenje v Sloveniji praktično ustavilo.

Sociolog, dr. Zdravko Mlinar je o prvi knjigi med drugim zapisal:«… Hkrati pa gre pri teh prvi knjigi tudi s strokovno sociološkega vidika za izziv in priložnost, da opozorimo na nekatera vsebinska, metodološka in epistemološka vprašanja, ki na splošno zadevajo vključevanje laikov v okviru t. i. participatornih raziskovanj, ki v mednarodnem merilu prav zdaj stopajo v ospredje. Za poljudno obliko se v knjigi skrivajo pomembne vsebine, ki jih ne morejo spregledati niti poklicni raziskovalci tega področja človeškega življenja. Čeprav je (tudi) iz slovenskih raziskav mogoče razbrati, da so se v družbeni organiziranosti spolnosti v razmeroma kratkem času zgodile velike spremembe, nobena izmed teh raziskav ne kaže razsežnosti in globine teh sprememb tako prepričljivo kot izpovedi žensk starejše generacije, ki so predstavljene v knjigi Milene Miklavčič. So dragocen vir informacij, ker kažejo, da se za temi splošnimi oznakami skrivajo življenja posameznikov, ki so se na različne načine spoprijemali z omejitvami, ki so jim jih nalagale utesnjujoča spolna kultura in pogosto težke življenjske razmere. Ker izpovedi, ki jih je zbrala Milena Miklavčič, niso omejene le na spolnost, je iz njih mogoče razbrati hkratno povezanost in ločenost spolnosti od drugih vidikov vsakdanjega življenja. Za sociologijo so lahko rezultati laičnih opazovanj pomemben vir informacij in spodbud. V metodološkem pogledu lahko sociologija v njih najde prepričljive zglede – kot to kaže prva knjiga Milene Miklavčič.«