Goropeke v času vojne in revolucije

 

(foto: Tanja Mlinar)

Goropeke v času vojne in revolucije

Pred nedavnim je izšla knjiga Goropeke v času vojne in revolucije, pred šestimi leti pa knjiga Grenki spomini z Vrha Svetih Treh Kraljev. V obeh knjigah so zbrana pričevanja starejših prebivalcev, ki nam razkrivajo boleče spomine predvsem na drugo svetovno vojno in obdobje po njej, torej razkrivajo resnico zamolčane zgodovine. Tako se zgodovinski spomin na težke dni ohranja. Podatke in zgodbe je zbrala Marija Mojca Treven, učiteljica z osnovne šole v Žireh.

Kdaj in kako to, da si začela zbirati gradivo?

Po osamosvojitvi, ko so se začele postavljati širom po Sloveniji farne spominske plošče  vsem mučeniško umorjenim med vojno in po njej, smo se tudi na Vrhu svetih Treh Kraljev odločili za ta korak, da postavimo spomenik vsem, ki so v drugi svetovni vojni izgubili življenje in njihova imena še niso nikjer zapisana. Meni je bila dodeljena naloga, da obiščem v naši župniji družine, ki so med vojno ali po njej izgubile kakšnega svojega domačega in se pogovorim z njimi o tej nameri. Proti svojemu pričakovanju sem naletela na veliko odobravanje pri vseh obiskanih družinah in marsikdo mi je sam od sebe začel pripovedovati o tragiki tistega časa. To je bilo pred dobrimi 30 leti.

Pozneje, ob spominskih slovesnostih postavitve teh farnih plošč in s tem vrnitve imen umorjenih domačinov in spomina nanje v domači kraj, sem imela priložnost poslušati tragične zgodbe posameznih družin. Tudi moja starša je vojna močno zaznamovala. Ata je kot mladoletni preživel Teharje in prišel ob koncu vojne domov sam od petih bratov, mami pa so povojni poboji vzeli vse tri brate.

Ker so me pričevanja posameznikov tako močno nagovorila, sem jih zapisala in pripravila ob 60. letnici konca druge svetovne vojne razstavo teh pričevanj s fotografijami.

Kdo in kaj te je k temu napeljal?

Ko si je to razstavo ogledal g. Franci Petrič, me je začel nagovarjati, naj ta pričevanja izdam v zborniku. Tega namena sprva nisem imela, saj se s pisano besedo nikoli nisem pobliže spopadala. A misel, da bi vsa ta zamolčana zgodovina, ki se je meni zdela tako glasna, ostala nekje pozabljena, mi ni dala več miru. Začela sem obiskovati posameznike v naši župniji, ki so utrpeli zaradi vojne številne izgube svojcev ali jih je vojna drugače zaznamovala.

Koliko je bilo še dokumentov in slikovnega gradiva med sogovorniki? So vsi radi sodelovali s svojimi zgodbami?

Presenetljivo veliko. Zapisov doma niso imeli. Nekateri so hranili prepovedano literaturo, ki so jo po koncu vojne dobili bogve kako iz zamejstva. Fotografij pa se je iz tistega časa res veliko ohranilo. Ko sem pripravljala gradivo za knjigo Grenki spomini z Vrha Svetih Treh Kraljev, sem na fotografijah, ki so mi jih pokazali in identificirali domači, opazila, da se je fotografiralo z vrhovskimi vaškimi stražarji, pozneje domobranci, kar nekaj mož iz sosednje vasi, iz Opal. Sprva me je navdajalo z začudenjem, kako da so ti možje na fotografijah. A ko sem zadnja leta zbirala pričevanja o Goropečanih, sem dobila odgovor. Vsi, brez izjeme, ki sem jih prosila, če bi bili pripravljeni deliti svoje spomine na težke vojne čase z menoj, so bili za stvar. Svoja pričevanja so podkrepili tudi s fotografijami.

Da sem se prepričala o verodostojnosti pričevanj, mi je isti dogodek opisovalo več ljudi. Ustna sporočila so se ujemala. Obiskovala pa sem tudi arhive, kjer sem našla marsikateri dokument, ki me prepričal o verodostojnosti povedanega.

Ko je že izšla prva knjiga, se mi je oddahnilo. To je to, sem si rekla. Pričevanja so zapisana in bodo šla med ljudi, in bodo živela. Čutila sem posebno zadoščenje.

A kmalu me je prosil starejši gospod iz Žirov, da bi rad tudi on povedal, koliko gorja je prestal, zlasti med vojno. Dogovorila sva se za srečanje. Ko se je iz njega izvila bolečina, je zaživela v prostoru med nama. In začutila sem dolg in pričevanje zapisala. Tedaj so mi začele vstajati podobe iz fotografij, ki sem jih pred leti že gledala. Kaj delajo ti fantje in možje iz sosednje vasi na vrhovskih fotografijah? In tako sem začela zbirati pričevanja še redkih posameznikov iz bližnje vasi, iz Goropek.

Katere zgodbe so te pretresle?

Naj se najprej dotaknem najprej pričevanj iz knjige Grenki spomini. Župnijo Vrh Sveti Trije Kralji je razdelila nemško italijanska okupacijska meja, vendar je bil pretežni del župnije pod italijansko okupacijo. Le del Račeve in Žirovskega Vrha sta bila pod nemško okupacijo. Zelo so se me dotaknile zgodbe ljudi, ki so morali zaradi okupacijske meje svoje domove podreti in se izseliti. Zapustiti toplino domačega ognjišča, sodelovati pri podiranju lastnega doma in iskati zatočišča drugje …

Po vojni je bila vrhovska župnija zelo prizadeta. Možje in fantje, ki so bili med vojno v večini vaški stražarji, pozneje domobranci, so po vojni bežali pred uničujočim komunizmom na Koroško. Kot vemo so jih kmalu vrnili nazaj v tedanjo Jugoslavijo, večina v Teharski pekel, od koder se niso več vrnili. Naj omenim tri družine, kjer je bil krvni davek presežno velik. Revolucija je vzela pet fantov Čerteževcovim (Prosen) iz Žirovskega Vrha. Tudi pet Brnkovih (Žust) fantov se s Teharij nikoli ni vrnilo domov. V Dolino pa se ni vrnilo šest fantov, vse so po vojni pobili. Uboga starša. VOJNA VSE SPREMENI!

Postaviti je potrebno vprašanje.

Ko sem zbirala pričevanja starejših Goropečanov, me je zelo presenetilo, da so prebivalci na nemški strani meje prestajali drugačne strahove. Balčkova zgodba je strašljiva. Leto 1943 je bilo za Balčkove usodno leto. Ko so v začetku tega leta Nemci začeli z vpoklici v nemško vojsko, se Balčovi fantje vpoklicu niso odzvali. Okupatorju niso hoteli služiti. Zato so se jim Nemci maščevali. 16. januarja 1943 je zgodaj dopoldne prišla iz Žirov v Goropeke patrulja Nemcev, ki so v vasi iskali partizane. Pretaknili so vse hiše. Partizanov niso našli, pač pa so pri Balčku našli le pozabljeno puško in topel kotel. V jezi so pognali vso živino iz hleva. Med živino se je izmuznil tudi Balčkov Andrej, ki se je skrival doma. Streljali so nanj, a se jim je zmuznil. V strašni jezi so zažgali Balčkovo domačijo. Gasiti niso pustili. Sosedje so se zelo bali, da bi se vnela tudi njihova poslopja, saj so bile stavbe zelo blizu skupaj. Balčkovim so streho nudili dobri sosedje in sorodniki. 7. februarja 1943 je Anton Žakelj, Balčkov pobiral mine na okupacijski meji. Eno izmed min je razneslo. Anton je umrl za posledicami mine. Bil je prva žrtev 2. svetovne vojne v Goropekah. Kmalu nato so Nemci izselili Balčkovo mater in hčer Marijo na Bavarsko.

 

Postaviti je potrebno vprašanje. Nasilno vedenje partizanov (vodstva).

Partizansko gibanje se je razmahnilo. Začeli so prihajati tudi v Goropeke in nagovarjati može, naj se priključijo partizanskim enotam. Goropečani so se v glavnem izogibali vstopu v katerokoli vojaško formacijo. Po zločinih, ki so jih partizani prizadejali maja 1943 v Račevi pri Polonkarju, pa so se raje odločili za skrivanje v bližnji okolici. Partizani so pogosto prihajali v Goropeke. Dvakrat so mobilizirali moške, ki so jih našli doma in odvedli v Ledine. A so Goropeški možje zaradi nasilnega vedenja vodilnih ob prvi priložnosti pobegnili obakrat nazaj domov. Partizansko vodstvo jim je oba pobega zelo zamerilo. Ker se doma niso upali več skrivati, so se Goropečani priključili domobrancem v bližnjih postojankah v Rovtah, na Vrhu Sv. Treh Kraljev, v Šentjoštu, Suhem Dolu in Lučinah. Pri večjih kmečkih opravilih so hodili domov pomagat. Partizansko vodstvo je Goropečanom tako zamerilo, da so vas nameravali uničiti  in celo požgati. Vas so popolnoma  izropali, tako da na koncu vojne v Goropekah matere niso imele kaj dati v lonec, da bi skuhale svojim otrokom.

Pretresla me je želja po maščevanju partizanskega vodstva nad vaščani, ker so se odrekli njihovi vojski.

Postaviti je potrebno vprašanje. Po vojni!

Trpljene pa se po koncu vojne v Goropekah ni nič zmanjšalo. Pestili so jih z obveznimi oddajami in z nacionalizacijo. Nekateri možje so po vojni bežali na Koroško. Ker se možje seveda doma oblastem niso javili, so ponoči v Goropeke hodili »možje v črnih plaščih«, iskali »skrivače« in vlivali nemočnim Goropečanom strah v kosti. Ko so Goropečani v Avstriji izvedeli za strašanske poboje v domovini, se domov niso več upali vrniti. Nekateri domovine niso videli nikoli več. Zemljo pa so jim doma zaplenili. Zelo žalostna je zgodba Žakljeve družine. Zaradi prevelikih predpisanih davkov in obveznih dajatev po vojni je mama Ana po devetih letih obupala. Kljub ljubezni, ki jo je vezala na dom, domačijo, rodno zemljo in domačega kraja, se je odločila za odhod. Poslovila se je od Goropečanov in 21. junija 1954 odšla s svojima najmlajšima otrokoma v tujino, v Kanado, kjer jih je čakal mož in oče Vinko.

 

Postaviti je potrebno vprašanje. Zaplemba Sedejeve domačije.

V drugi knjigi je mogoče od vseh najbolj pretresljiva Sedejeva zgodba. V Goropekah so po vojni prej največjo, zelo ugledno Sedejevo kmetijo zaplenili z vsemi stavbami vred. Iz Sedejeve domačije so ustanovili zadrugo. Tu so zaposlili štiri delavce, dve delavki in dva delavca. Gospodarja Blaža ni bilo, saj so ga komunistični veljaki decembra leta 1944 ubili. Tudi njegovo ženo so umorili. Ker domačija ni imela gospodarja, je bil to dovolj velik razlog za zaplembo premoženja, ki je prešlo v državno last. Sedejevo domačijo je 28. januarja 1946 okrajno sodišče v Škofji Loki v celoti zaplenilo. Nepremičnine je dobila v upravljanje Kmetijsko obdelovalna zadruga Žiri – KOZ Žiri. Premičnine, pa so razprodali po simboličnih cenah. Vzeli jim niso samo sveta. Vzeli so jim tudi vsa poslopja. Vzeli so jim vse. Pri hiši sta ostala samo 84-letni oče Blaž in še ne petnajstletna služkinja Alojzija Kavčič iz Žirovskega Vrha. Oče Blaž je postal gost v svoji lastni hiši! Da bi zaplenjeno domačijo oče nekako obvaroval propada, se je trudil na vse pretege. Ni mu uspelo.

 

Kako so prebivalci sprejeli knjigi?

Prvo knjigo so dobesedno razgrabili. Dvakrat jo je bilo potrebno še natisniti. Tudi za  drugo knjigo je kar veliko zanimanja. V veliko zadovoljstvo mi je, da so pričevanja zapisana, ker bo na ta način zgodovinski spomin ostal. Kdor se bo zanimal zanj, bo lahko iz knjige izvedel, kako so drugo svetovno vojno preživljali v naših krajih naši predniki na obeh straneh nemško italijanske okupacijske meje.

 

Česa si se ob zgodbah tudi sama naučila?

 

V obeh knjigah so zbrana pričevanja ljudi, ki so izkusili gorje vojne. Nihče od pričevalcev ni blatil kogarkoli. Vsi pa so govorili o neizmernem strahu, strašnem trpljenju, krivicah nedolžnih …

Vojne ne prinašajo večjega blagostanja ali boljše ureditve, prinašajo pa veliko gorja in trpljenja. Iz zgodovine se moramo učiti, da ne bi ponavljali napak, ki so se v preteklosti zgodile. Naši predniki so šli skozi temno noč.

Komu sta knjigi namenjeni?

Vsakomur, ki mu je mir svetinja, ki ne želi, da bi se nastali problemi reševali s pestmi, vojnami. Ljudje imamo razum. Dan nam je, da bi znali in zmogli z njim premagovati sovraštva, da bi se znali pogovarjati. Da bi zmogli začutiti drugega, ki je v določeni stiski in mu pomagati.

Naj zaključim z besedami Antigone: Ne da sovražim, da ljubim – sem na svetu.