NEKAJ ZGODB ZA POČITNIŠKE DNI

Žiga (1984):«Poročen sem že osem let, z ženo imava (sva imela) kar lep zakon. Imam precej stresno službo, zato že nekaj let hodim na delavnice duhovne rasti in čuječnosti. Lani sem pobliže spoznal mlajšo žensko, ki je moj svet obrnila na glavo. Nagovorila me je, da skupaj poskusiva tantrični seks. Doma sem se zlagal, da grem službeno v Beograd, v resnici sva se ustavila v enem od vikendov na slovensko- hrvaški meji. Vedel sem, da tantrični seks pomeni biti s partnerjem 24 ur, in se mu predati predvsem na duhovni ravni, nisem pa slutil, da je tako lepo! Začela sva z dolgo predigro, nato sva drug drugega eno uro masirala, privoščila sva si hrano (sadje in sadne napitke) kar v postelji. Čas se je nekako upočasnil. Vem, da sva šla potem pod tuš, kjer sva se objemala in dotikala. Bila sva že čisto zrajcana, a me je nagovorila, da sva nadaljevala z erotično masažo. Konkreten seks, ki je sledil, je bil angelski, nezemeljski, nadčuten. Zdelo se mi je, da lebdim nad posteljo in opazujem najini telesi, ki se združujeta v eno. Naslednji vikend je s seboj pripeljala zakonski par. Bila sta luštna, izobražena, razgledana, željna novih izzivov. ''Lahko bi poskusili skupinski tantrični seks?'' je predlagala moja prijateljica. Obe ženski sta pripravili sveče, oglasila se je glasba, naša gola, vroča, mehka in sočna telesa pa so se v tantričnem ritualu združevala v eno. Vmes smo si ogledali film, pili šampanjec, sledila je spet masaža, poljubljanje po vsem telesu, vmes smo malo zadremali, meditirali, pokadili joint. Nikoli v življenju se še nisem imel tako božansko. Niti takrat, ko se mi je rodil sin.

Do te ženske, ki mi je odprla pot v čisto nov svet, čutim strastno duševno bližino na način, ki ga do sedaj še nisem poznal. Tudi spolno me privlači, a bolj kot goli seks so v ospredju duhovna čustva. Nagovarja me, da bi pustil službo in skupaj z njo odprl šolo tantrične ljubezni.

Žena je opazila, da sem se spremenil. Navajena sva iskrenih odnosov, zato sem ji vse povedal in obrazložil. Po resnici. Bila je v šoku. Od mene je zahtevala, naj s to prasico takoj prekinem. Nisem mogel doumeti, da je res izrekla takšno, zelo prostaško besedo! In to ona, ki drugim nikoli ne dovoli, da bi ženske zaničevali!

Ko tole pišem, smo na morju. Ne neham razmišljati o seksu, ljubezni, o njej. Doživetja, ki mi jih je podarila, so tako močna, da so me čisto okupirala. Veliko berem tudi o dušah dvojčicah. Bojim se, da sem izgubil kontrolo nad seboj. Bojim se sebe. Kaj, če me postavi pred zid in zahteva, da zapustim ženo in sina? Bom zmogel? Krivda zaradi vsega, kar počnem, se v meni razrašča in me tlači iz ene skrajnosti v drugo. Naj pustim družino in grem z njo? Od česa bova živela? Ne najdem odgovora.

Ko ležem v posteljo, se božam. Mižim in si predstavljam, da po meni drsijo njeni prsti. Odprl sem vrata v pekel in jih ne znam, niti ne zmorem več zapreti.«

Jera (1983):« Z Jakobom sva se razšla zaradi njegove odvisnosti od hazarda. Več kot pet let sem mu stala ob strani, ga spremljala k psihiatrinji, poleg službe sem skrbela za firmo njegovega očeta, a vseeno me je, če me je le mogel, pretental in ušel v igralnico. Z nami je živel še njegov sin iz prvega zakona. Lepo sem ga sprejela, saj se mi je smilil. Vsi smo vedeli, da se mu mami prodaja za denar. Tudi jaz sem imela nezakonsko hčerko, ki sem jo rodila pri šestnajstih.

Jakoba sem imela zelo rada. Doma so mi ga branili zaradi prve partnerke, a jih nisem poslušala. Po treh mesecih znanstva sem tudi zanosila. Kadar je abstiniral, je bil čudovit moški. Znal je tudi z otroki. Ko se je rodila najina punčka, je bil noč in dan ob njej in jo negoval. Prinašal mi je rože, me vsaj petkrat poklical, ko je bil službeno odsoten. Večeri, ko sva sedela na terasi, se pogovarjala in pila pivo, so bili nepozabni.

Potem pa je kar naenkrat nastopila kriza. Začela se je kalvarija. Postal je živčen, razdražen, nesramen, tudi nasilen. Nekoč je mojo prvo hčerko pet ur psihiral, zakaj si je nalakirala nohte s črnim lakom. Nazadnje jo je klofnil, in to s tako močjo, da jo je odneslo na kavč. Prej, preden sem prihitela domov, je že sedel v avto in se odpeljal, pa nihče ni vedel, kam. Ponoči, ko smo spali, je prišel po moj avto. Prodal ga je za nekaj tisoč evrov. Več kot petdeset tisočakov si je izposodil pri nekem Albancu. Vse je zagonil v eni sami noči. Z bančnega računa (imel je pooblastilo) mi je pobral vse, prilastil si je tudi štiri tisoč evrov limita. Znašla sva se v nemogočih dolgovih. Pa me še ni streznilo.

Njegov sin, ki je bil takšnih vzponov in padcev že navajen, je iz šole prinašal kruh, da smo imeli kaj jesti. Na poti domov sem kradla z njiv krompir in zelenjavo. Računi za elektriko so se mi kopičili.

Prišel je domov in me na kolenih prosil odpuščanja. Verjela sem mu. Vzela sem hipotekarni kredit na stanovanje, da sva lahko poplačala dolgove. Na koncu mi je ostalo komaj toliko, da sem plačala nekaj položnic. Nisem si mislila, da me bo ponovno izigral, vrgel na finto, izkoristil mojo ljubezen. Sla po hazardiranju ga je čisto obsedla. Bil je slep in gluh zame in za otroke. Spet se je zatekel k Albancu. Denarja mu ni več hotel posoditi, zato mu je prodal moje stanovanje. Za bagatelo! 20.000 evrov! Ko je zapravil denar, se je po vseh štirih priplazil nazaj in mi grozil, da se bo ubil, če mu ne bom odprla vrat. Takrat še nisem vedela, kaj mi je naredil. Zvabil nas je v avto, njegov sin je sedel spredaj, zadaj pa sva bili s hčerko. Malčica je spala in sem jo držala v naročju. Z vso hitrostjo je zapeljal po ovinkasti cesti, kjer je bila omejitev šestdeset kilometrov na uro. Kričal je, da mu moram priseči, da ga bom ljubila do groba, drugače nas bo vse ubil. Na pol mrtva sem mu prisegla. Sredi noči nas je pripeljal nazaj domov. Nemudoma sem poklicala njegove starše, ki pa so me napizdili, da ni nič res, da sem pokvarjena, kot so bile vse druge ženske, ki so ga zapeljale.

Naslednji dan je prišel Albanec in mi pomolil pod nos list papirja, ki ga je Jakob lastnoročno napisal, da mu je prodal moje stanovanje. Za hipotekarno posojilo prasec ni hotel niti slišati. Brigalo ga je.

S tremi otroki sem se znašla na cesti. Skoraj štiristo evrov znaša obrok kredita, ki ga bom odplačevala naslednjih petindvajset let. Šla sem na Center za socialno delo in na policijo. Komaj, komaj sem dosegla, da sem dobila prepoved približevanja. A jo je neštetokrat kršil. Šele čez dobro leto, ko sem bila že na robu revščine in obupa, mi je uspelo pregovoriti starše, da so me vzeli k sebi. Sicer so vztrajali, da lahko pridem takoj, a brez njegovega sina. Fantu, ki ni bil nič kriv, se pa res nisem želela odreči.

Ko je potekal obrtni sejem, je bil spet v dobri kondiciji. Predstavljal je firmo svojega očeta in šarmiral novinarko, ki mu je molila mikrofon pred usta. Nihče ni vedel, kako sem trpela. Po eni strani mi je uničil življenje, me oropal dostojanstva, okradel, me vlekel za nos, po drugi strani pa sem ga imela še zmeraj rada.«

Dejan (1966):«Zgodbo, ki jo vam želim povedati, bom začel z rundo piva, ki sem jo plačal v gostilni. Še sam nisem mogel verjeti, da mi je sekira padla v med! Od veselja sem častil vse, ki so želeli piti z menoj!

Imel sem srednje, dobro stoječe podjetje. Moram omeniti, da sem bil brez dolgov. Imel sem toliko prihranjenega, da sva z ženo že lahko sanjala, kako bova izpregla, si kupila hišo na morju in uživala življenje.

Potem pa je nekoč, kmalu po večerji, potrkal na naša vrata on. Recimo, da mu je bilo ime Ivan. Kakšna čast zame! Ni prišel sam, z njim so bili še trije. Osebno ga do takrat še nisem srečal, poznal sem ga le preko različnih govoric. Predlagal mi je posel, v katerem bi v letu in pol zaslužil okoli dva milijona in še malo evrov. Čistega. A od tega bi mu moral dati v žep petnajst odstotkov provizije. Eden od Ivanovih spremljevalcev je bil odvetnik, preden so odšli, so mi na mizi pustili pogodbo. Proučil jo je tudi moj odvetnik in mi čez kakšen dan ali dva dal zeleno luč za sklenitev biznisa.

Čez tri mesece so mi točno na dogovorjen termin nakazali denar. 213,516,00 evrov. ''Lepo, da se držijo dogovora!'' je bila vesela tudi žena. Čez tri mesece se je že zataknilo. ''Malo boste morali počakati, naši dolžniki so imeli neke težave in kasnijo z nakazili,'' mi je prijazno pojasnila Ivanova tajnica, naslednji dan pa nam je poslala v podpis še eno pogodbo z dodanim aneksom. ''Pošteni odnosi, dobri prijatelji!'' mi je po telefonu zagotovil Ivan.

Pa smo delali naprej. Kaj delali- garali! Minili so trije meseci, plačati bi nam morali že tretji avans, o denarju pa ni bilo ne duha ne sluha. Ivanom odvetnik pa nam je prinesel v podpis že drugi aneks k pogodbi. Na papirju sem bil tako bogatejši za 78.879,00 evrov.

»Raje bi jih imel na svojem transakcijskem računu!'' sem mu rekel. Ko ni bilo petega avansa, me je začelo močno skrbeti. Nisem imel več za plače, postrgal sem vse, kar sem le lahko. ''Vzemite hipoteko na hišo,'' mi je svetoval Ivanov odvetnik. Kaj sem hotel drugega?

Kljub temu sem bil delavcem še zmeraj dolžan zadnjo plačo in regres. Malo so me postrani gledali, a so molčali. Če danes pomislim, se mi zdi, da sem se jim močno smilil. Z deli smo končali deset dni prej, kot smo se dogovorili. Klical sem Ivana, a je imel telefon izklopljen. Od silnih skrbi se mi je že mešalo. Sedel sem v avto in se odpeljal do njegove pisarne. Niso me spustili v stavbo. Eden od stražarjev mi je zvil roko na hrbtu in me je na grob način postavil pred vrata.

Pa se mi še ni posvetilo. Upal sem, da bo vse, kot mora biti. Kakšen bedak sem bil! Še sreča, da sem lahko delavce prebukiral k nekemu drugemu mojstru. ''Gazda, najebo si!'' mi je ob slovesu dejal Pero in mi še zadnjič stisnil roko.

Tega, kar je potem sledilo, nikomur ne privoščim: moje podjetje je šlo v stečaj, hišo so nam na dražbi prodali po polovični vrednosti. Zbolel sem na živcih, odvisen sem od socialne pomoči, nimam denarja, da bi Ivana tožil. V enem letu in pol sem se iz uspešnega obrtnika spremenil v zadnjega berača. Žena si je morala na stara leta poiskati službo snažilke, jaz pa sme pristal na psihiatriji. Kaj pa Ivan? Nisem bil edini, ki ga je nategnil. Slišal sem, da se je eden poskušal celo ubiti. Nihče mu ne more priti do živega: ne sodišče, ne hudič, ne Bog.«

Ignacij (1956):»Pri petinštiridesetih se je moje življenje čez noč sesulo v črepinje. Najprej sem izgubil službo, nato mi je umrla še žena. Sestaviti me niso mogla niti pomirjevala, ki sem jih jemal. Nakar me je še sin prosil, če mu posodim nekaj denarja, da si bo lahko zaaral stanovanje. Njegova partnerka je bila noseča in nekam sta se morala dati, da ne ostaneta kot Jožef in Marija na cesti ali v hlevčku. Nisem dolgo razmišljal: prodal sem mamino hišo, na katero sem bil čustveno sicer precej navezan, a v njej nisem mogel živeti, ker je stala precej od rok. Dobil sem dovolj, da si je sin kupil dvosobno stanovanje, pa še mi je ostalo.

Kam z denarjem? Toliko na kupu ga nisem bil vajen. Največja sprememba v moji glavi se je zgodila v oktobru, ko sem odšel v Brazilijo. O tem potovanju sem začel razmišljati takoj, ko so mi povedali, kakšen mir se najde tam. Čeprav se z ezoteriko nisem nikoli ukvarjal, sem spoznal, da mi bo lahko le Brazilija pomagala, da preživim.

Na cilj sem prispel 18. oktobra. Za menoj je bilo več kot 30.000 km. Čakanje in presedanje na letališčih me je stalo veliko živcev, a me je pričakovanje lepega držalo pokonci. Že jutranji prizor, ko sem se, še zmeraj utrujen, prebudil, je bil fantastičen. Gospa Katarina, ki me je sprejela v svojo skupino, je bila posebna ženska. Prepričala me je, da sem se začel udeleževati jutranje joge, ki ji je sledil sprehod po energetskih krogih in pozdrav soncu.

Posedli smo se v veliki leseni stavbi lesene piramide, s centralnim oltarjem, ki je stal nad velikimi skladi kristalov. Povedali so mi, da je kraj energetsko zelo močan. Meditacija je trajala več kot uro in pol. Energija se je čutila kot pritisk na odprte dlani in na celotno telo. Sledil je zajtrk z veliko sadja, počitek, kopanje v reki, pogovori z ostalimi udeleženci.

Že tretji dan so se začele moje zdravilne terapije. Obiskala sta nas maser in šamanka - zdraviteljica. Obložila sta me z blatnimi oblogami, z naribano čebulo in zeljem.

Svoje so naredili tudi kristali, meditacije, polaganje rok. Že po nekaj dneh sem se počutil kot nov.

Čez kakšnih deset dni se nam je pridružila nova skupina. Med njimi je bila tudi Metka. Imela je neozdravljivo bolezen (rak). Ko je letalo pristalo, ni imela niti toliko moči, da bi se sama spustila po stopnicah. Prinesli so jo na nosilih.

Srečala sva se pri zdravilcu XX, ki je za vsakega od nas določil zdravljenje: vidno ali nevidno operacijo, kristalno terapijo ali samo uporabo domačih zdravil. Metka je sedela zraven mene. Čutil sem, kako trepeta. Prijel sem jo za roko in se ji nasmehnil. Čez čas se je umirila.

Zdravilec jo je poslal na nevidno operacijo v četrtek, ob 14. uri. Obljubil sem ji, da grem z njo. V dopoldanskem času sva prisostvovala petim drugim operacijam. V glavnem so bile operacije na očeh. Metki pa je zdravnik iz ZDA s pomočjo zdravilca s škarjami iz nosa odstranil velik tumor…

Spiritualna bitja so potem pomagala, da smo tumor »prenesli« do reke, kjer smo ga zažgali, nevidni pepel pa raztrosili po vodi. Po dveh urah sva se že lahko odpravila na kosilu. Hodila je sama, bila je polna energije.

''Lahko bi plesala!'' mi je rekla, ko sva se z roko v roki sprehodila še do reke.

Zaradi nje sem obisk v Braziliji podaljšal še za teden dni. Niti za sekundo se nisem sekiral, četudi sem vedel, da sem porabil skoraj ves denar, ki sem ga imel.

Metka je prišla skupaj s hčerko, a večino časa je preživela z menoj. Njeno dobro počutje je tudi na druge, ki smo se znašli v Centru, delovalo kot balzam. Tudi ljubila sva se. Bila je krhka in nežna. Niti pokojne žene nisem tako ljubil, kot sem njo!

Vedel sem, da je poročena, da z možem živita skupaj, a me ni motilo. Ko človek zre smrti v oči, mu postane za marsikaj vseeno.

Tudi po vrnitvi v domovino sva ostala v stiku. Pogosto me je obiskovala. Skupaj sva meditirala, pomagal sem ji z masažo, ki sem se je naučil v Braziliji. Zdravniki so se čudili: zanje je bila klinično mrtva, ona pa je bila še kako živa! Upala je, da ji bo uspelo zbrati dovolj denarja, da bo lahko še enkrat odletela v Brazilijo. Vse bi naredil zanjo, čisto vse, da bi se ji želja uresničila! V njenih očeh, gibih, kretnjah in dejanjih sem vsakokrat, ko sva se sešla, razbral takšno lakoto po življenju, da je ne znam opisati. Včasih jo je k meni pripeljal celo njen mož…

Od bridkosti bi se najraje razjokal.

Brazilija ji je življenje podaljšala za prečudovitih osem mesecev in pol. V času, ki sva ga imela na voljo, sva doživela toliko lepega, kot drugi ne doživijo vse življenje.

Čez noč je začelo življenje iz nje iztekati. Vedela je, da se ji bliža konec, da se ne splača več boriti. Dopoldne se je poslovila od mene, popoldne pa od družine. V zadnjih trenutkih ni želela nikogar imeti ob sebi.

Ko je umrla, sem bil še bolj na tleh kot po ženini smrti. Hotel sem še enkrat iti v Brazilijo, pa so mi povedali, da zdravilke Katarine ni več tam. Kam točno je odšla, pa nisem izvedel.

Potem sem slišal, da iščejo pastirja. Naj pustim dobro plačano službo, ki sem jo končno imel?

Pustil sem jo. Šel sem na planino, kjer sem v tišini, ki me je obdajala, pasel živino, izdeloval sir in občasno gostil planince, ki so se izgubili na poti in pritavali do mene. Veliko sem tudi bral in hodil zgodaj spat. Začel sem nabirati zelišča, naučil sem se izdelovati tinkture, mazila. Spreminjati sem se začel v puščavnika. Ne le na znotraj, tudi na zunaj.

Še eno življenjsko priložnost sem dobil pri devetinpetdesetih. Srečal sem dekle iz vzhodne Evrope. Najprej je bilo mišljeno, da ji bom le pomagal, da pri nas dobi službo. Potem pa sva se vedno bolj zbliževala. Pri dvainšestdesetih se mi je rodila hčerka. Ob njej in dveh vnukih doživljam drugo pomlad. Lepo mi je.«

Povabilo k prav posebnemu

praznovanju!

Nekateri ob rojstnem dnevu organizirajo fešto, jaz pa vam bom - namesto tega- ponudila v branje komplet štirih knjig OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE po zelo ugodni ceni.

Do konca julija stane komplet knjig, v katerih je več kot 6000 zgodb, ki so se zbirale 40 let, samo 80 evrov!

Kupci kompleta dobijo tudi majico z napisom Ogenj, rit in kače niso za igrače!