sladek,cici mici,cile mile.

 

PRVA ZGODBA

V službi sem imela sodelavca,velik strokovnjak s katerim bi bilo čudovito delati,če ne bi bil takšen nagravžen kurbir.

Nikoli nisem zamerila moškemu,ki me je povabil ven in rekel, da pričakuje tesnejše druženje ali le zabavo. Pač, tudi takšni so nekateri bili.

Ne, bila sem samska in razumela sem, kot je dotični razumel, ko sem rekla - NE.

Tisti F. je bil grozljiv ni in ni odnehal. Bala sem se aparatur,ker se je vedno postavil zadaj in svinjal.

Ko je prihajala žena pa ves sladek,cici mici,cile mile.

Žena je bila tako naivna, da ga je imela za svetnika in nas je vabila na večerje. Enkrat se je sodelavki utrgalo in ji je zabrusila, da je njen F. osladen in sploh ni za sex.

Ženska pa je mirno odgovorila:« Ne za sex res ni, tudi doma ne.«

Pa bodi pameten.

*

Imela sem moškega, ki je zatrjeval,da se nikoli ne bo poročil. Sprejela njegovo odločitev, rodila in zaživela po svoje. Rekel je tudi, da bo odšel živet z vojsko v Dalmacijo, Slovenija mu je premrzla.

Prav sem rekla in zaključila zgodbo.

Kritičnega leta 1991 poleti, ko se je že pripravljalo na spremembe, se je kar naenkrat pojavil v moji podnajemniški garsonjeri. Podpisal bi očetovstvo, kaj praviš, bi mi bi bili skupaj, mi je rekel.

Vesela sem ga bila in niti pomislila nisem na to, da je vmes kakšna finta. Zaživeli smo pravo družinsko življenje.

V nekaj dneh novo presenečenje,velik šopek rdečih nageljnov, prstan in snubitev. Mene, tepko, je kar nosilo po zraku.

V neka dneh je uredil poroko na magistratu in povabil 20 ljudi. Čudna scena, tisti iz kasarne koder je delal, sami ''njegovi'' in ene par mojih.

Kljub vojni, ki je divjala, sta sedli dve sprti strani za isto mizo in vse je potekalo mirno.

Morda sploh nihče med nami ni verjel, da tam zunaj potekajo resnični spopadi…

Po poroki še en čudež.

Trosobno stanovanje v Fužinah, vselitev takoj, ker je nek pukovnik spokal kovčke in čez noč izginil na Kosovo.

Prelepo stanovanje vsaj zame, saj sem se vse življenje stiskala po luknjah.

Imela sva svojo spalnico, posebno sobo za punčki.

Bilo je dobro, bilo je noro dobro, predobro,da bi bilo res.

Nekaj je vseeno izpadlo čudno. Zelo se je izogibal spolnim odnosom, opravil je na hitro in šel gledat TV. Drugače super,vse super.

Vzela sem kredit za pohištvo. Sledile so prekinitve sovražnosti, vojaki so odpotovali v Koper,mi smo živeli naprej.

Spomladi naslednjega leta pa se je začelo. Vedno bolj je izostajal od doma, mojega telesa se ni več pritaknil. Nič nisem rekla, srečna, da lahko živim normalno naprej.

Prišlo je poletje in čas dopustov. Z menoj ni želel nikamor.

Odšla sem na Veliko planino, ob vrnitvi je bila zamenjana ključavnica na vhodnih vratih. Šok! Pa kaj mu je padlo v glavo?!

Z obema hčerkama sem pristala pri prijateljici. Bili sva zanimiva kombinacija, njo je zapustil možev kolega, ki je ob vojni za Slovenijo zbežal na jug.

Moj je vložil za razvezo, se boril celo za hčer. Kmalu je bilo jasno, kako in kaj.

Imel je moškega! Skupaj sta se naselila, a ne za dolgo.

Borila sem se kot levinja, prasec vseh prascev!

Ne vem, kako so zrihtali z MO, toda zapustiti sta morala tisto 3 - sobno stanovanje in dobila v zameno enoinpolsobno, oni drugi pa še službo za Bežigradom.

Žal razen preživnine,ki jo je za hčerko dolgo plačeval njegov partner, nisem dobila ničesar. Izvisela sem kot smrkelj.

Skratka, bodite previdne pri moških, ki bi vas raje gledali, kot z vami seksali.

DRUGA ZGODBA

 

Prizadela me je zgodba družine iz Trsta, kamor sem dolga leta po upokojitvi hodila delat. Sicer bi crknila, ker moja pokojnina je bila za en ku*c.

Slovenska družina, nesramno bogata. Zaslužili so milijone s kofetom in kavbojkami že takrat, ko smo mi, ubogi Jugoslovanarji, drveli preko meje, željni dobrin, pa da smo bili moderni. Toliko za okvir zgodbe.

Že na pogled je bila to nenavadna družina. Živeli so v eni od prelepih vil v secesijskem slogu. Vsi so bili svetle polti, s sivimi, modrozelenimi očmi, blondinci, kar lepi ljudje.

Imeli so pet otrok, le zadnja hčerka je bila divja rdečelaska, zelo skodrana in pegasta. Da se je še bolj ločila od ostalih, je bila tudi precej suha in velika.

Nenavadno. Tako kot drugi, sem sama najprej pomislila, da ni od gospodarja, a nekoč se mi je možakar izpovedal. Zakaj ravno meni, hišni pomočnici, nekomu, ki med gospodo v Trstu, ni bil vreden čisto nič, ne vem.

Družina je bila strogo klasično krščanska, nekaj sorodnikov je duhovnikov višjega ranga, zato razveza ni prišla v poštev, ko se je zgodilo:

Žena je zanosila petič, čeprav zaščitena. Božja volja, so govorili. Zdravniki so zmajevali z glavami že pri tretji nosečnosti.

Ona je (po štirih carskih rezih) zahtevala v skladu z medicinskimi priporočili splav, a mož ji ni dovolil. Morala je ubogati in roditi.

No in rodila se je pegasta deklica, njeni lasje so bili najprej črni. Bil je težak, naraven porod, otrok je tehtal kar 4,5 kg. A je, ko je do rojevanja prišlo, kar sama zdrsnila iz nožnice.

Bila je zdrava, bistra punčka s smislom za risanje in glasbo, tega v tisti družini niso poznali. Pri njih se je le trgovalo. Najprej sorodniki, potem še mož so začeli sumiti, da otrok ni njegov. Sledila so leta podtikanj, prepirov, očitkov. Žena je zbolela na psihi in preživela daljše obdobje v bolnici, najprej doma v Italiji, potem v Švici.

Končno so psihiatri ugotovili, kaj jo teži, saj sama ni in ni znala razložiti, kaj je narobe. Leta in leta jim je zatrjevala, da je vse super, da je srečna in ljubljena.

Stekle so preiskave, ki so pokazale, da je punčka res hčerka tega očeta. Toda do takrat se je v družini zgodilo že toliko hudobije in sovraštva, da je bila pot nazaj, v normalne odnose, težka.

Deklica, ki je medtem odrasla, je šla na lastno željo v času srednje šole v internat v Slovenijo in šele čas ter strokovna pomoč v moji domovini, so ji pomagali, da se je že kot študentka, ponovno vrnila domov.

Družina je zaživel na novo, toda moj delodajalec, gospodar, še vedno ni bil pomirjen, še vedno ga je glodal črv dvoma. DNK je dal preveriti na več različnih mestih, toda zmeraj je dobil enake rezultate.

Bogataši, vsega so imeli dovolj, a bili so večji reveži od mene. Zaupal mi je, da mu je hčerka tuja in se težko pogovarja z njo, čeprav skrbi zanjo. Tudi žena je bila ledeno hladna do vseh in ne možu ne družini nikoli ni odpustila obtožb.

Res smo zadrgnjeni.