tako mislim

-

 



Tako, kot smo si ljudje med seboj različni, tako so si različne tudi njihove usode, njihove zgodbe.

Danes je vedno več tistih, ki v sebi čutijo potrebo, da se izpovedo, in, žal, takšni imajo vedno manj poslušalcev.

Tudi v krogu družine.

Prizorov, ko pride otrok do enega od staršev in mu želi nekaj zaupati, mama (oče) pa še kar naprej brskata po telefonu in ne dvigneta niti glave, je, tako pravijo mladi – preveč.

Starejšim, ki želijo na malo bolj ''dolgo'' kaj povedati, pravijo, da so sitni in nadležni, mlajšim pa:''Ne bodi naporna/naporen!''

Še huje pa je, ko od poslušalcev/bralcev slišijo, da ''pretiravajo'', da je povedano ''laž''.

Meni osebno se pogosto zgodi, da ko kakšno zgodbo objavim, mi potem rečejo, zakaj zaradi ''avtentičnosti'' nisem vprašala še ''druge strani''.

Bi to res morala storiti?
Si res tako malo zaupamo, da nekoga, ki je v stiski, z lahkoto obsodimo, da si ''izmišljuje''?

VSAK človek ima pravico, da pove svojo plat resnice. Verjetno se tista, kjer je prisotno zlasti nasilje, razlikuje, glede na to, ali poslušamo žrtev ali nasilneža.

Veliko gorja zlasti nad otroki bi bilo manj, če bi otroku v modricah, otroku, ki med poukom večkrat zaspi, ki ima nerazumne izpade….vsaj prisluhnili. Pa mu ne. Še huje: kaznujemo ga, ker ni eden ''iz črede''.

 

 Tisti, ki se jim zdijo zgodbe, ki jih pripovedujejo moji sogovorniki, neumne, jih pač ne berejo, drugi, ki so vedoželjni, ki želijo tudi zaradi lastnih stisk izvedeti, kaj se dogaja ljudem, ki jih niti ne poznajo, pa radi segajo po njih.

Mislim, da bodo vse te zgodbe- do zdaj se jih je (objavljenih) nabralo že več kot 5000, morda pomagale tudi našim zanamcem , da bodo razumeli, kako smo živeli v 20. stoletju - in tudi danes.

Če mene vprašate, so kot kakšen ''vodnik po življenju'' o tem, kaj je bilo prav in kaj narobe. V njih – hočemo ali ne – najdemo napotke, kako so se iz hudega reševali drugi.

In če je drugim uspelo, zakaj ne bi tudi nam?

In, ne nazadnje, s tem, da kupimo knjigo kuharskih receptov, tudi še ne postanemo mojstri kuhanja, mar ne?

Zaupati drugim, prisluhniti drugim, je, hočemo ali ne, prvi korak.

Pa da se hkrati tudi zavemo, kaj delamo narobe/prav.

Da se zavemo, da lahko zase največ naredimo sami: nihče ne bo namesto nas storil prvega koraka pri premagovanju ''strmih stopnic''!

Žal takšno zavedanje ne pade kar samo izpod neba.

Do njega se ''prikopljemo'' preko izkušenj.

Danes je preveč nesrečnih ljudi, ki svoje stiske skrivajo v sebi ali pa nanje lepijo všečne prizore iz nekega sanjskega življenja, ki bi ga radi imeli, a jim je nedosegljivo, ker so še zmeraj na kolenih in ne (z)morejo ''vstati''.

Za prvi korak je treba zelo malo: imeti ob sebi nekoga, ki prisluhne. Ki razume, ki ne sodi in ne obsoja. Takšnega, ki ne bo niti v najbolj drznih sanjah bleknil:''Ok, tvojo plat sem slišal/a, zdaj pa grem poslušat, kaj govorijo o tebi na vasi/mestu!''

Nekatere situacije, v katere zabredemo, so tako težke, da si je treba poiskati strokovno pomoč. Zakaj pa ne? Če nam življenje ponuja ''bergle'', zakaj se jih ne bi oprijeli?


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več