tako mislim

 

Tako, kot smo si ljudje med seboj različni, tako so si različne tudi njihove usode, njihove zgodbe.

Danes je vedno več tistih, ki v sebi čutijo potrebo, da se izpovedo, in, žal, takšni imajo vedno manj poslušalcev.

Tudi v krogu družine.

Prizorov, ko pride otrok do enega od staršev in mu želi nekaj zaupati, mama (oče) pa še kar naprej brskata po telefonu in ne dvigneta niti glave, je, tako pravijo mladi – preveč.

Starejšim, ki želijo na malo bolj ''dolgo'' kaj povedati, pravijo, da so sitni in nadležni, mlajšim pa:''Ne bodi naporna/naporen!''

Še huje pa je, ko od poslušalcev/bralcev slišijo, da ''pretiravajo'', da je povedano ''laž''.

Meni osebno se pogosto zgodi, da ko kakšno zgodbo objavim, mi potem rečejo, zakaj zaradi ''avtentičnosti'' nisem vprašala še ''druge strani''.

Bi to res morala storiti?
Si res tako malo zaupamo, da nekoga, ki je v stiski, z lahkoto obsodimo, da si ''izmišljuje''?

VSAK človek ima pravico, da pove svojo plat resnice. Verjetno se tista, kjer je prisotno zlasti nasilje, razlikuje, glede na to, ali poslušamo žrtev ali nasilneža.

Veliko gorja zlasti nad otroki bi bilo manj, če bi otroku v modricah, otroku, ki med poukom večkrat zaspi, ki ima nerazumne izpade….vsaj prisluhnili. Pa mu ne. Še huje: kaznujemo ga, ker ni eden ''iz črede''.

 

 Tisti, ki se jim zdijo zgodbe, ki jih pripovedujejo moji sogovorniki, neumne, jih pač ne berejo, drugi, ki so vedoželjni, ki želijo tudi zaradi lastnih stisk izvedeti, kaj se dogaja ljudem, ki jih niti ne poznajo, pa radi segajo po njih.

Mislim, da bodo vse te zgodbe- do zdaj se jih je (objavljenih) nabralo že več kot 5000, morda pomagale tudi našim zanamcem , da bodo razumeli, kako smo živeli v 20. stoletju - in tudi danes.

Če mene vprašate, so kot kakšen ''vodnik po življenju'' o tem, kaj je bilo prav in kaj narobe. V njih – hočemo ali ne – najdemo napotke, kako so se iz hudega reševali drugi.

In če je drugim uspelo, zakaj ne bi tudi nam?

In, ne nazadnje, s tem, da kupimo knjigo kuharskih receptov, tudi še ne postanemo mojstri kuhanja, mar ne?

Zaupati drugim, prisluhniti drugim, je, hočemo ali ne, prvi korak.

Pa da se hkrati tudi zavemo, kaj delamo narobe/prav.

Da se zavemo, da lahko zase največ naredimo sami: nihče ne bo namesto nas storil prvega koraka pri premagovanju ''strmih stopnic''!

Žal takšno zavedanje ne pade kar samo izpod neba.

Do njega se ''prikopljemo'' preko izkušenj.

Danes je preveč nesrečnih ljudi, ki svoje stiske skrivajo v sebi ali pa nanje lepijo všečne prizore iz nekega sanjskega življenja, ki bi ga radi imeli, a jim je nedosegljivo, ker so še zmeraj na kolenih in ne (z)morejo ''vstati''.

Za prvi korak je treba zelo malo: imeti ob sebi nekoga, ki prisluhne. Ki razume, ki ne sodi in ne obsoja. Takšnega, ki ne bo niti v najbolj drznih sanjah bleknil:''Ok, tvojo plat sem slišal/a, zdaj pa grem poslušat, kaj govorijo o tebi na vasi/mestu!''

Nekatere situacije, v katere zabredemo, so tako težke, da si je treba poiskati strokovno pomoč. Zakaj pa ne? Če nam življenje ponuja ''bergle'', zakaj se jih ne bi oprijeli?