TOVARNIŠKA SIRENA

 

Tovarniška sirena

Slovenci smo, če sodim vsaj po ljudskem izročilu, veliki ljubitelji reda. Bolje rečeno: vsaj bili smo. Sogovorniki, ki so doživeli avstro ogrsko monarhijo, so bili ponosni na red, ki je takrat vladal. Zelo so ga cenili. Ko so naše kraje (Poljansko dolino) med drugo svetovno vojno zasedli Nemci, so jim bili prebivalci- vsaj po besedah medvojnega župana v Gorenji vasi- zelo naklonjeni. Prepričani so bili, da bodo po odhodu Italijanov znali vzpostaviti red.

Sirena, ki se je v Alpini, tako pravijo tisti, ki so bili v njej zaposleni že od začetka, prvič oglasila leta 1948 in to že ob petih zjutraj, nakar še ob 5.45 in ob šestih, je bila dobro sprejeta tako pri delavcih kot pri ostalih prebivalcih. Predstavljala je red, po katerem so se radi ravnali. Nadomeščala jim je tudi uro. Notranja sirena je zaposlenim oznanjala tudi začetek in konec malice. Takrat so delavci vzeli v roke kos kruha in si natočili čaja, ki so ga prinesli v kanglici s seboj.

Zamudnikov na šiht ni bilo veliko. V prvih letih so prisotnost preverjali tako, da je moral vsak ob prihodu dvigniti svojo številko. Pri vratarju, na rampi, so ostale samo tiste, katerih lastnikov ni bilo na delo. Kasneje so prisotnost preverjali oddelkovodje. Dobrodušni vratar Žika je zaradi zamudnikov, menda so bili zmeraj eni in isti, pogosto nergal, češ pa tebi bi bilo treba sireno na rit privezat.

Žirovci, navajani na red, so zelo negodovali, ko se je vodstvo Alpine odločilo, da jutranje sirene ne bo več. Oglasila se je le še v primeru naravnih nesreč, pa ob vajah Nič nas ne sme presenetiti.

Nekaterim pričevalcem je ostala v trajnem spominu

Marko U.:«Nisem hodil v službo, a zvok sirene je bil naš vsakdanji spremljevalec. Ko je tulilo ob dveh popoldne, sem vedel, da je polovica dne že za mano. Zvečer ob desetih pa me je zvok sirene pospremil v posteljo. Tudi sicer smo imeli doma red: kosilo je bilo na mizi točno opoldne, v hlev smo šli ob šestih zvečer. Nič prej in nič pozneje. Nikoli pa ni zvonilo k polnočnici in tudi bolj slavnostnega zvonjenja vsaj do leta 1972 ni bilo.«

Marija P.:«Seveda sirena, kdo bi jo pozabil! Pet minut do šestih sem že bila za trakom, malico smo končali pet minut prej, preden je tulilo. Če ne bi, bi nas mojster grdo gledal. A smo imeli sireno v krvi, četudi bi jo pozabili vklopiti, bi se nam oglasila v glavi. Nikoli ne bom pozabila, kako je tulilo, ko je Tito umrl. Šlo je do kosti, tako grozno je bilo.«

Stana Valjavec:«Ko sva se z možem razšla, sem pustila delo v Alpini in se preselila drugam. Zaposlitev sem našla v gostilni. Četudi mi ni bilo treba, sem vsako jutro vstala ob petih, ob šestih sem že lupila krompir v kuhinji za malice. Gostilničar mi je govoril, da sem trapasta, a kaj, ko sirene nisem mogla pregnati iz glave. Potem sem se zaposlila v podjetju, kjer je bilo veliko samoupravljanja. Na nered, ki je vladal, se dolgo nisem mogla navaditi.«

Olga I.:«Vozila sem se v Spodnjo Idrijo, kjer sem delala v tovarni Iskra. Sirena je bila več kot grozljiva! Tovarniška hala je bila polna mikro prašnih delcev, ki so mi dražili pljuča. Ko je sirena tulila za malico, smo v trenutku vse izpustili iz rok in planile po torbi z malico. Delala sem za tekočim trakom, sodelavke pa so me priganjale: 'Olgica, dej, dej bo norma!' Ko se oziram nazaj, včasih pomislim, kako to, da zaradi tiste sirene nisem znorela!«

Marjeta T.:«Sirena je bila po eni strani grozljiva, po drugi me je zbudila. Porodniški stalež mi je potekel, ko je bil sin star dva meseca. Ponoči je imel krče, ni spal, jaz pa tudi ne. Če ne bi bilo sirene, bi vsako jutro zaspala. Glede obveščanja v fabriki pa tole: imeli smo radio Ančka, tako smo rekli največji opravljivki na traku. Nihče je ni maral, pa vsi so se ustavljali ob njej in jo poslušali.«

Stanislava K.:«Sirena mi ni bila moteča, hujša je bila norma, ki je kot petnajstletno dekle, zelo šibke postave, nisem nikoli dosegla. Ko je sirena zatulila in oznanila konec šihta, so se mi sodelavke posmehovale:'Zdaj pa hitro domov- delat, ker si cel šiht počivala.'

Ana K.:«Zrasla sem na samem, zvonjenje, ki se je slišalo iz doline, nam je pomenilo obveščanje! Glavno orientacijo nam je dalo opoldansko zvonjenje, se je pa mama že kakšne pol ure prej ravnala po soncu in šla s polja ali travnika domov kuhat in živino rihtat. Če je kdo umrl, nam je to povedal zvon. Drugače je zvonilo za moškega in za žensko. Najraje smo imeli nedeljsko zvonjenje, ki nas je vabilo k maši. Dol po hribu smo hiteli, nazaj smo hodili počasi in se marsikaj pomenili. Konec tedna je oznanjalo petkovo zvonjenje ob treh popoldne. Še danes sem čisto iz sebe, ko slišim sireno gasilcev, rešilnega av ta ali policije. Vseeno sem hvaležna zanjo, saj nas v danem trenutku opozarja, naj bomo previdni.«

Dare K. iz mlajše generacije, pa je jezno dodal:« Ta sirena bi danes zatulila samo ob petih, pa še to le enkrat, potem pa nikoli več…«

Zakaj in kdaj so ukinili jutranjo sireno, mi ni znano. Sogovorniki pa se prav tako niso spomnili.

Uniformiranosti s tovarniško sireno, ki je ignorirala individualnost, je sledilo obdobje hišnih redov in občinskih odlokov.

Danes mora imeti večstanovanjska hiša na vidnem mestu, v neposredni bližini vhoda, nameščeno oglasno desko ter izobešen hišni red. Vhodna vrata so zaklenjena med 22. in 6. uro, v tem času mora vladati tudi popoln mir. Upošteva se tudi uredba, ki določa, da se za na morebitnih gradbiščih ob sobotah po 16. uri, ob nedeljah ter dela prostih dnevih, obratovanje dodatno omeji, tako da hrup v okolju ne presega dovoljenih mejnih vrednosti. Občina pa lahko v občinskem odloku določi tudi omejitve uporabe kosilnic in drugih strojev, ki se uporabljajo za izvajanje v gospodinjstvih.

Zanimivo je bilo, da so imeli sogovorniki, ki so bili zelo ostro nastrojeni do jutranje sirene, do že omenjenih odlokov in uredb pozitiven odnos. Večina med njimi pa bi takoj podpisala peticijo, s pomočjo katere bi, podobno kot v Dolini pri Trstu, prepovedali vsakršno cerkveno zvonjenje.

 http://www.alpina.si/slo/tradition

https://www.fotoviktor.com/arhiv-starih-slik/