NEDELJSKA ZGODBA

 



Niko:«Z bratom Borom sva dvojčka, rodila sva se v mesecu, ko je v Sloveniji divjala osamosvojitvena vojna. Kasneje sva izvedela, da sva bila najbolj zaželena daleč naokoli. Razlog, ki ga je poznal ves Zalog: očetova spermatogeneza je bila na meji dopustnega. A čudeži se dogajajo in tudi najino rojstvo sodi mednje.

Razmere v družine so bile takšne kot v vojski. Njeni starši so bili naši prijatelji, očetovi pa sovražniki. Vsi smo morali ubogati mamine ukaze. Če jih nismo, je sledila kazen.
Nisva še upihnila prve svečke, ko je mama nekje prebrala, da v tem času otroci nehajo lulati v plenice. Ure in ure sva presedela na kahlici, kajti plenice sva imela samo še ponoči. Za vsako lulanje izven kahlice sva bila kaznovana. Včasih sva morala stati v kotu včasih so ji popustili živci in je naju natepla. Imela sva polno igrač, a se z njimi nisva smela igrati. Stanovanje je moralo pač biti čisto in pospravljeno.
V drugem razredu smo za domačo nalogo pisali spis o družini. Napisala sva tako, kot je pri nas bilo: mama naju vsak dan tepe, ati je zmeraj tiho, ker se ji boji zameriti. Kuha ati, v šolo naju pelje ati. Kadar smo sami, se smejemo, če je zraven mami, smo tiho, da ne znori. Njeni ''živčni napadi'' so nama prinesli veliko hudega.
Bivali smo v bloku, v drugem nadstropju. V prvem sosednjem stanovanju sta živela Nežka in Ignac, v drugem pa nek gospod, ki ga ni bilo skoraj nikoli doma. Ignac je bil na pol gluh, zato je zelo glasno govoril in tudi takrat, ko je poslušal Čajkovskega, so se tresle stene. Z bratom sva morala vsakič, ko je pozabil, da ni sam v nadstropju, stopiti do njihovih vrat. Pozvonila sva, in ko sva zagledala Nežiko, sva ji morala reči, da bo mami poklicala policijo. Zmeraj je naju povabila v kuhinjo ali na piškote ali na malinovec ali pa na proseno kašo s suhimi slivami. ''Če bo mami jezna, ker vaju toliko časa ni nazaj, ji povejta, da sta morala počakati, da je Ignac našel slušni aparat.''
Izgovor pogosto ni nič pomagal, saj je policija potrkala na vrata prej, preden sva pojedla zadnji piškot.
Starejša, kot sva bila, pogosteje je naju tepla. Nihče nama tega ni povedal, a sva vedela sama: kadar je bila jezna na atija, je potem natepla naju. No, včasih je udarila tudi njega. Potem pa je vsa rdeča v obraz cepetala pred njim, zakaj se ne brani. Spominjam se, da ji je nekoč odgovoril:''Žensk nikoli nisem tepel, pa jih nikoli ne bom. Če pa bom to kdaj naredil, te takrat ne bo več nihče oživil.''
Njeni starši so živeli v Celju, atijevi pa v okolici Ivančne Gorice. Počitnice sva preživljala le pri njenih, pri atijevih nikoli. Kar pomnim, sem poslušal, da so kmetje, debili, bedaki, mentalni reveži, sodrga in podobno.
V četrtem razredu je bratu zlomila roko. Resda po nesreči, ampak…Medtem ko je jokal, mu je v jezi zabrusila, da mu bo naslednjič odrobila glavo, če je ne bo ubogal.
Približno v tistem času je začela razmišljati o ločitvi. Stric Tomi, ki je živel skupaj z dedijem in babi, se je poročil in se odselil v Maribor. Silila je v atija, naj si v Celju najde novo službo. Ni je hotel niti slišati, saj se je tam, kjer je bil zaposlen, dobro počutil. Vsaj tako ji je povedal. Včasih tudi po stokrat na dan. ''Potem se bom preselila s fantoma, ti pa nam boš plačeval,'' je bila njena zadnja beseda.
To se je res zgodilo. Pripeljal je tovornjak, izpraznili smo stanovanje, atiju je ostal samo kavč. Ko sva se poslavljala od njega, smo se vsi jokali. Ko ne bi bil takšna reva, bi bilo v naši družini marsikaj drugače!
Z bratom se v Celju nisva najbolje znašla. Kar nekaj težav sva imela tudi v šoli. Novi učitelji, novi sošolci, imeli so naju za tujca in tako so se tudi obnašali do naju. Ni bilo sosede Nežke, ki bi popazila na naju, dokler eden od staršev ne bi prišel domov. Mama je sicer nekaj skuhala (če je) šele okoli šestih zvečer.
Z bratom sva se vpričo nje največkrat razumela brez odvečnih besed. Zbrala sva denar, ki sva ga imela, in si kupila vozovnico do Zaloga. Ati je bil presrečen, ko je naju zagledal! Videli se nismo že več kot pet mesecev. Žal je naju pod večer peljal nazaj. ''Nočem, da vaju mami še bolj kaznuje,'' je dejal.
»Pojdi z nama v hišo, pa jo boš ti nabutal, ne bo ona naju!'' mu je rekel brat. Zelo sva bila jezna nanj.
Kazen, ki je naju doletela, ni bila majhna: do treh zjutraj sva morala klečati vsak v svojem kotu. Ves mesec sva bila tudi brez večerje in tudi popoldanske malice. Še sreča, da je nama ati na skrivaj plačal kosilo v šoli.
Kako je naju bilo sram, da je takšna reva!
Potem si je mama našla nekega moškega. Po tistem je naju še bolj tepla. Zmeraj, ko so bili na predpražniku njegovi čevlji, nisva smela vstopiti v hišo. Poleti ni bilo težav, pozimi pa sva pogosto zmrzovala pred vrati, saj se nisva imela kam dati.
Leta 2006 sva se dokončno poslovila od osnovne šole. Kam zdaj? Imela sva podpovprečen učni uspeh, bila sva komaj ''dobra'', čeprav sva bila sposobna za veliko več. Odločila sva se za Srednjo grafično šolo. Pa ne zato, ker bi naju veselilo, ampak zato, ker je bila v Ljubljani. Čeprav je mama s težavo popustila, je na koncu vztrajala, da sva v internatu, ne pa pri očetu. Zdržala sva komaj do konca septembra, potem sva se preselila domov.
Celja nikoli nisva imela za svoj dom!
Na življenje z očetom, ki je bil zelo drugačen od mami, se je bilo težko navaditi. Nikoli ni povzdignil glasu, naju okaral ali kaznoval, pa sva v dijaških letih ušpičila marsikaj. Brat je nekaj časa kadil tudi travo, a mu je oče z lepo besedo pomagal, da je šel stran od slabe družbe.
Po svoje sva imela srečo, saj je mama dobila novega partnerja, pa ji za naju več kot toliko ni bilo mar.
Ati je zmeraj trdil, da ''lepa beseda lepo mesto najde''.
Ne jaz, ne brat se z njim še danes ne strinjava.
Pridejo trenutki, ko je pod nujno treba udariti po mizi! Zaklela sva se, da bova pri ženskah bolj pazljiva, kot je bil oče. Kakšne take, ki je nasilna, ki samo kokodajsa, ne spustiva blizu!!! Brat jo je že našel, imata dveletno hčerko, jaz je še nisem.
Imel sem jih že precej, a mi film hitro poči, ko se začne vtikati v moje srajce, frizuro in podobno. Sploh pa mi gredo na živce vegetarijanke. Ne prenesem žensk, ki imajo na nočni omarici uokvirjeno fotografijo svojega psa. Noro! Ne predstavljam si, da bi, tako kot mami, raje objemala psa kot mene ali najinega otroka.
Nočem, da bi mi napačna uničila življenje, tako kot ga je mama uničila očetu!«
Morda je slika naslednjega: jezero, drevo in megla
Vsi odzivi

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

SODOMA IN GOMORA

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH