ZGODBA, KI NAM DA MISLITI

 Pred dnevi sem slišala zanimivo zgodbo, ki mi je dala misliti.

Starši sebe, svoja dejanja, preteklost, itd. pred otroki pogosto precej idealizirajo. Otroci imajo zato občutek, da so idealni, oni pa polni napak.

Tone mi je povedal tole zgodbo:«Bil sem v osmem razredu, ko so nas peljali v neko tovarno pohištva, kjer je delal tudi oče. Tam je bil navaden delavec, če lahko tako rečem, a mama in babica (njegova mama) sta njegovo delovno uspešnost, priljubljenost in pomembnost kovali v zvezde. Odraščal sem v prepričanju, da bi tovarna brez očeta propadla.

No, ko smo prišli v tovarno, sem ga hotel poiskati in sem se zato ločil od skupine sošolcev. Kar naenkrat sem v lakirnici zaslišal kričanje in zmerjanje. Tisti, ki je bil glasen, je pri tem uporabljal tudi zmerljivke in zelo grde besede. Ves prestrašen sem se umaknil za neke stalaže. Čez nekaj trenutkov pa me radovednost le premaga…
Z odprtimi usti sem zijal v prizor, ki se je za vse večne čase vtisnil v moj spomin: tam je stal moj oče v zelo ponižni drži, sklonjenih ramen. Gledal je v tla in niti trznil ni, ko se je mojster drl nad njim in ga zmerjal.

Trajalo je nekaj časa, da sem prišel k sebi. Na skrivaj sem se izmuznil in zapustil tovarno. Nisem hotel, da bi oče zaslutil, da sem bil priča ponižanju, ki ga je doživel.
O tem dogodku z očetom nisva nikoli govorila. V tej isti tovarni sem se po koncu študija zaposlil in čez nekaj let sem postal tudi vodja obrata. Nikoli, ampak res- nikoli- se nad delavci nisem znašal kot žival. Če je prišlo do problemov, sem se s krivcem zmeraj pogovoril na štiri oči.

Sankcioniral pa sem tiste, ki tega niso bili zmožni.

Očeta, ker je bil zelo dober človek, sem neizmerno spoštoval. Še bolj pa bi ga, če bi svojemu nadrejenemu takrat, ko se je ta nečloveško drl nad njim, dal eno na gobec.
Pred svojimi otroki sebe nisem nikoli idealiziral. Povedal sem jim, da se mi dogajajo tudi slabe stvari, to pa zato, ker sem človek. In noben človek ni idealen, pa če je še tako dober in popoln.