ZGODBA, KI NAM DA MISLITI

-





 Pred dnevi sem slišala zanimivo zgodbo, ki mi je dala misliti.

Starši sebe, svoja dejanja, preteklost, itd. pred otroki pogosto precej idealizirajo. Otroci imajo zato občutek, da so idealni, oni pa polni napak.

Tone mi je povedal tole zgodbo:«Bil sem v osmem razredu, ko so nas peljali v neko tovarno pohištva, kjer je delal tudi oče. Tam je bil navaden delavec, če lahko tako rečem, a mama in babica (njegova mama) sta njegovo delovno uspešnost, priljubljenost in pomembnost kovali v zvezde. Odraščal sem v prepričanju, da bi tovarna brez očeta propadla.

No, ko smo prišli v tovarno, sem ga hotel poiskati in sem se zato ločil od skupine sošolcev. Kar naenkrat sem v lakirnici zaslišal kričanje in zmerjanje. Tisti, ki je bil glasen, je pri tem uporabljal tudi zmerljivke in zelo grde besede. Ves prestrašen sem se umaknil za neke stalaže. Čez nekaj trenutkov pa me radovednost le premaga…
Z odprtimi usti sem zijal v prizor, ki se je za vse večne čase vtisnil v moj spomin: tam je stal moj oče v zelo ponižni drži, sklonjenih ramen. Gledal je v tla in niti trznil ni, ko se je mojster drl nad njim in ga zmerjal.

Trajalo je nekaj časa, da sem prišel k sebi. Na skrivaj sem se izmuznil in zapustil tovarno. Nisem hotel, da bi oče zaslutil, da sem bil priča ponižanju, ki ga je doživel.
O tem dogodku z očetom nisva nikoli govorila. V tej isti tovarni sem se po koncu študija zaposlil in čez nekaj let sem postal tudi vodja obrata. Nikoli, ampak res- nikoli- se nad delavci nisem znašal kot žival. Če je prišlo do problemov, sem se s krivcem zmeraj pogovoril na štiri oči.

Sankcioniral pa sem tiste, ki tega niso bili zmožni.

Očeta, ker je bil zelo dober človek, sem neizmerno spoštoval. Še bolj pa bi ga, če bi svojemu nadrejenemu takrat, ko se je ta nečloveško drl nad njim, dal eno na gobec.
Pred svojimi otroki sebe nisem nikoli idealiziral. Povedal sem jim, da se mi dogajajo tudi slabe stvari, to pa zato, ker sem človek. In noben človek ni idealen, pa če je še tako dober in popoln.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več