SRAM ME JE

-

 


sram me je....

že skoraj 40 let poslušam zgodbe žensk. Nekatere od zgodb,  ki sem jih objavila v 4 knjigah OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, so bolj, druge manj krute. 

Dogajalo se je celo, da so bralci menili, da je bolj malo verjetno, da so se v resnici zgodile. Ali bodo kaj podobnega izustili danes, ko posilstev ni manj, ampak več?

 

V t. i. ''starih časih'' so ženske posilstva skrivala, saj jim ni drugega preostalo. Če bi o tistih, ki so oskrunili njihovo telo, javno spregovorile, bi jim ljudski glas hitro poočital, da so bile ''same krive''.

*

Upala sem, da smo z vstopom v 21. stoletje temu norčevanju in poniževanju žensk naredili konec. Da smo postali toliko osveščeni, da se VSI skupaj zavedamo, da je posilstvo nekaj najbolj grozljivega, kar se lahko zgodi njej, otroku ali njemu.

*

S porastom števila različnih nevladnih organizacij, ki so - posredno in neposredno- skrbele zato, da so se začeli državljani tudi na splošno zavedati, da ''samo ja, pomeni ja'', je v meni raslo spoznanje, da smo kot družba morda res dozoreli.

Malo na hitro sicer, a smo!

Sploh po tistem, ko je neko žensko mimoidoči samo ''narobe pogledal'', pa so mediji že pisali o teh ''grdih pogledih'' in se zgražali.

Nič nisem imela proti.

*

Zadnje čase pa ugotavljam, kako zelo sem se motila. Raznorazne ''Ivane Orleanske'' ki so stale na okopih in se ''borile'' za nedotakljivost žensk, niso bile iskrene. ''Borile'' so se s figo v žepu!

*

Kako naj si sicer razlegam njihov molk ob številčnih posilstvih, ki se dogajajo zadnje čase? Molčijo zato, ker so posiljevalci iz tistih vrst, ki so pri nas zaščiteni kot kočevski medvedi?

V javnost sta, sicer z zamudo, a vendarle, v zadnjem tednu pricurljali dve novici o dveh posilstvih. Zadnje se je zgodilo na Taboru- tam, kjer je največ dijaških domov....

*

Pa to, da so mediji te brutalnosti skrivali, me še ni toliko vrglo iz tira. Bila sem naravnost zgrožena zaradi uporabe izrazov, ki so jih novinarji pri omembi posilstva uporabili: če je (letos) nek sodnik za posiljevalca dejal, da je ta na ženski samo ''malo vadil'', so na MMC zapisali, da je posiljevalec žensko "zadrževal na tleh"...😡

A mi lahko nekdo pojasni, kdo vse je v tej državi ne samo nor tudi žleht? Kdo tudi na ta način - z neprimernimi besedami - žrtev še 1x posili?!?

*

Ali tudi mediji ''držijo štango'' tistim, ki bi nas - ženske, radi stlačili v 15. stoletje?

Zgrožena sem in strah me je, ker ne vem, kam vse to pelje.

Ta trenutek sodi Ljubljana med zelo nevarna slovenska mesta.  Bodo kaj podobnega že jutri rekli za Kranj, Jesenice, Maribor? Občinski svetniki Občine Šentjernej denimo, so na seji razpravljali o romski problematiki, ki jim povzroča vedno več preglavic. Ljudje se ne počutijo varne, so ugotavljali, pogosti so vlomi, ropi in drugi incidenti.

Občutek, ko poslušam tiste, ki imajo zelo slabe izkušnje, ni ravno prijeten.

Žal bo tudi tokrat - kot zmeraj- verjetno tako, da se bomo prebudili šele, ko bo prepozno.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več