SODELOVANJE V RAZLIČNOSTI

-

 




SODELOVANJE V RAZLIČNOSTI 

39. Slovenski knjižni sejem

Gospodarsko razstavišče v Ljubljani v dvorani Kocka

Od torka, 21. 11. 2023, do nedelje, 26. 11. 2023

Na letošnjem knjižnem sejmu, ki bo potekal pod sloganom Besedo besedi, se bomo predstavile tri med seboj zelo različne avtorice, vse tri  novinarke, pisateljice in samozaložnice, Milena Miklavčič, Maja Megla in Katarina Keček.


Menimo, da so temelj družbe in katerekoli skupnosti odnosi. Na strupenih odnosih ne moremo zgraditi konstruktivne in zdrave družbe. Vsako odnos pa se začne z odprtostjo do drugače mislečih, v strpnosti do drugih in s spoštljivim dialogom.


Povezale smo se, četudi bi nas politično uvrstili v povsem različne jate. Naše skupno sodelovanje na knjižnem sejmu je zato tudi povsem simbolično: govori, da lahko, če smo voljni in pripravljeni, presegamo politične in družbene delitve ter sodelujemo na podlagi skupnih interesov. V našem primeru iz ljubezni do literature, knjig, pisanja. Želimo, da bi tudi druge spodbudile k dialogu, zlasti tiste iz povsem različnih ideoloških skupin. Rade bi služile kot navdih, da se v družbi odpremo za pogovore tudi s tistimi, s katerimi se ne strinjamo. V ideološko razklano slovensko družbo bi želele doprinesti drobec sodelovanja v različnostih.


»Zavračam živeti v nesvobodi, v kateri človek ni več kompleksno vesolje mnogoterega, temveč je zadušljivo razdeljen med naše in vaše, elito in družbeno dno. Združile smo se v gesti strpnosti, v iskanju in negovanju tistega, kar nas druži, in ne razpihovanju tega, kar nas razdružuje.« Maja Megla

***

»V dobi družbene neenakosti in 'mehurčkov' je vsaka priložnost za sodelovanje in razumevanje dragocena. Le s pogovori in sodelovanjem bomo lahko ponovno tkali vezi, ki so se v zadnjih desetletjih močno zrahljale.« Milena Miklavčič

***

»Nikoli nisem imela težav glede sodelovanja z drugače mislečimi, ravno od njih sem se največ naučila o sebi, o tolerantnosti, razumevanju in sprejemanju.« Katarina Keček


V času sejma nas obiščite v dvorani Kocka (A2) …

… in spremljajte na družbenem omrežju Facebook.


O nas


Milena Miklavčič (1952), pisateljica in kolumnistka, je napisala več knjig za otroke. Pri hrastu na levo je bila leta 2006 pri JSKD izbrana za najboljšo samozaložniško knjigo. Med slovenski bralci najbolj odmevajo zgodbe, ki jih je več kot petintrideset let zbirala na terenu, leta 2013 pa je v samozaložbi izšla prva knjiga od štirih v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače. Leta 2021 je izšel njen prvi roman Kje je otrok. Več kot četrt stoletja v Gorenjskem glasu objavlja Usode. Sodeluje tudi pri Žirovskem občasniku. Za Nedelo piše odgovore v zelo brani rubriki Milena svetuje. Piše kolumne za več portalov.


Maja Megla (1965), novinarka, pisateljica, založnica, popotnica, je diplomirana literarna komparativistka, ki je bila petindvajset let zaposlena kot novinarka in urednica v kulturi (Delo, Mladina, Mag). Odkar je samozaposlena, je v samozaložbi izdala štiri knjige. Po hudi izgorelosti je napisala prvenec in uspešnico Stres, kuga sodobnega časa, ki ji je sledila psihološko obarvana knjiga Smem biti to, kar sem ter dve zbirki intervjujev: Pogovori o vizualni umetnosti (z mednarodno priznanimi umetniki) in Pogovori o umetnosti in družbi (z domačimi umetniki, filozofi, znanstveniki). Je kolumnistka v Dnevnikovem sobotnem Objektivu.


Katarina Keček je novinarka, televizijska voditeljica in publicistka. Piše in ustvarja za mnoge medije, izdala pa je tudi satirični roman Umetnost zavijanja z očmi, tragikomično zgodbo bančne uslužbenke Lidije S, ki se znajde na pokopališču svojih želja. Njen literarni prvenecje bil razglašen za najboljši samozaložniški roman leta 2021. Pred dvema letoma so ji diagnosticirali raka. O svojem boju z boleznijo piše kolumne za revijo Jana in z iskrenostjo razbija tabuje in stigmo, ki spremlja to bolezen.


Obiščite nas. Dobrodošli na knjižnem sejmu.

Kontakti

Maja Megla – spletna stran majamegla.si, email maja.megla@gmail.com, gsm 041 769 443

Milena Miklavčič – spletna stran https://jutri-2052.blogspot.com,email jutri2052@gmail.com, gsm 064 110466

Katarina Keček – spletna stran katarinakecek.com,email info@katarinakecek.com, gsm 041 718 721

Komentarji

  1. SIMOBULES24. november 2023 ob 06:18

    Zlo dobr je napisala tole naša babi, kajne? No, če ste si ogledali naš komentar si oglejte tudi našo spletno stran: https://simobules.blogspot.com/

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več