Kazni, kaznovanja, grehi in pohvale

-



redki so, ki ne bi od časa do časa občutil krivice.
Včasih jih komu povzročamo tudi sami. Hote ali nehote. Takšno je pač življenje.
Že kot otroci smo bili- vsaj v mojem spominu je tako zapisano- najbolj občutljivi na učitelje, ki so med nami delali razlike. Predvsem smo si zapomnili one, ki so za enako stvar ene kaznovali, druge pa samo okarali, lahko tudi pohvalili, češ, poglej, iz tega bo še nekaj nastalo, ker je tako ''prikupno poreden''.
Krivice so se nam dogajale tudi v lastni družini. Otrok ima zelo izostren čut, ko gre za kaznovanje. Ne odpušča zlahka, ko vidi, da starši enega od otrok ''po riti'' za vsako figo, drugega pa nikoli.
*
S krivicami se potem soočamo v službi, v okolju, ker se družimo, se zabavamo, živimo. Zmeraj se najdejo posamezniki, ki ''vse lahko'' in zmeraj se najdejo žrtve, ki jim ni nič dovoljeno, saj vsako, še tako majhno napako, okolje kaznuje, jo napihne in žrtev s časom tudi izloči.
*
Žal, žal, žal se zadnja leta v Sloveniji dogaja, da se vedno bolj zapiramo v svoje ideološke in še kakšne mehurčke. Vodilno vlogo pri tem ''zapiranju'' imajo predvsem mediji, tudi družabna omrežja, ki s svojimi pogromi, pol resnicami ali zamolčanimi resnicami, med ljudmi naredijo ogromno škode. Slovence po eni strani zastrupljamo z rumenim tiskom, teorijami zarote, in resničnostnimi šovi, po drugi strani pa jim umetelno serviramo tisto, kar določenim skupinam služi za dosego svojih, največkrat umazanih in sprevrženih ciljev.
*
Srce me boli, ko vidim, da za enake grehe ''svoje'' nagrajujemo, one druge, ki počnejo podobno ali še to ne, pa imajo to smolo, da so iz drugega mehurčka, pa linčamo. Da to počnemo se niti ne zavedamo, saj so nas že do te mere naščuvali, da smo popadljivi in renčimo kot sestradani psi!
*
Pozabili smo, kaj se to pravi imeti ''enake vatle'' za vse! Žal. Namesto da bi se osredotočali na napake, ki jih neka oseba (skupina, tudi vlada) stori, nas najprej zanima, KDO je bil tisti, ki se je pod napako podpisal. Vse ostalo, kar sledi, je potem več kot predvidljivo.
Žal.
Štirideset let sem poslušala zgodbe tudi o krivicah. Ni mi bilo lahko.

Trpljenje človeka, ki se mu zgodi krivica, se me zelo dotakne.
Morda tudi zato, ker je bilo takšnih in drugačnih krivic tudi v mojem življenju - preveč?
Krivice, če jih doživimo ali če jih celo sami povzročimo, vsaj delno izgubijo svojo strupeno ost, če se med seboj pogovorimo.
Se slišimo, razumemo, poslušamo.
Žal pa so jeza, bes, zamere premočna čustva, da bi to storili.
Hlapec Jernej in njegova pravica (krivica) ni unikatna zgodba. Vedno znova se ponavlja.
In kar je še najhuje: ljudje, ki so tudi sami doživeli veliko hudega, včasih pozabijo na lastno gorje in nepremišljeno vržejo kamen, če ga le lahko.

Opis slike ni na voljo.
Vsi odzivi

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več