umazanija od zunaj ne škodi, tista od znotraj pa!

 

Umivanje

Osebna čistoča, povezana z umivanjem, ni imela splošnih pravil.

Pri nekaterih boljših hišah je veljalo, da si je treba vsaj vsako soboto umiti noge. Po navadi so jih namilili do kolena, morda še kakšno ped čez. Naprej pa niso šli, ker se jim ni zdelo spodob­no.

Ženske so se umivale naskrivaj, v lavorju ali lesenem škafu. Zvečer so ga prinesle v kuhinjo in se na hitro očedile v njem: obraz, roke in noge. Tega, kako naj skrbijo za čistočo med menstruacijo, niso vedele. Splošno mnenje je bilo, da so takrat nečiste in da se med nogami ne smejo dotikati. Le tiste najbolj korajžne so se razkoračile nad lavorjem in si sprale kri, ki se je praviloma že strdila po stegnih.

Marsikje je vode primanjkovalo. Pomagali so si po svoje: oče se je umil prvi, za njim pa še drugi. Vodo si je pljusknil po obrazu, potem jo je otresel po tleh, da se je laže – brez dvigovanja prahu – pometalo. Zadnji so prišli na vrsto otroci, takrat pa je bila voda že gosta od umazanije.

Mnogi ob spoznanju, v kakšni svinjariji so živeli predniki, vihajo nosove. Ob tem pa pozabljajo, da so bile družine zelo številne, da so v hišo prihajali tudi hlapci in dekle, berači. Tisti, ki so imeli vodo na dvorišču (šterno, korito), so bili srečneži. Mnogi so ponjo hodili k studencu. Potem jo je bilo treba tudi pogreti. Si predstavljate, koliko časa bi trajalo vsakodnevno umivanje, preden bi se zvrstili vsi, tudi številni otroci?

Umivali so se ob večjih cerkvenih praznikih, ob poroki, smrti. Švic jih, zanimivo, sploh ni motil.

Poldeta pa so vzgajale tri tete. Živeli so na večji kmetiji in ena od tet je pred tem služila pri gospodi v Celovcu, zato je svoje navade o čistoči prenašala tudi na domače. Polde se je moral – kljub veliki jezi – umivati vsaj enkrat na teden. Ko so za to izvedeli prijatelji, so se iz njega norčevali in mu šlekali, da če ne smrdi po znoju, pa po babji komandi.

Lipe (1916): »Spominjam se, da so naš ata imeli pri postelji, na polički, nožičko. Bila je manjša, z ukrivljenim rezilom. Ko sem se oženil, mi je eno zelo podobno porinil v žep z besedami, da mi bo še prav prišla. Šele od hlapcev sem izvedel, čemu služi. Okoli curaka so se čez dan nabirale dlake, ki so izpadale, pomešane s sirčki, ki so se luščili ob premikanju kožice okoli glavice. Če si možakar vsega našteta ni postrgal z nožičko, ga je pri naskakovanju ženske močno oviralo.«

Frančiška (1921): »Rodila sem se v kajžarski hiši, v vasi pod Blegošem. Očeta po ves teden ni bilo doma, mama pa je garala na njivah. Skrb za družino je tako padla na moja ramena, četudi sem bila stara komaj osem let. Otroci nismo bili le umazani, bili smo tudi smrkavi, hrastavi, potolčeni, ušivi … Manjši so bili oblečeni le v srajčke, lulali in kakali so povsod, kjer jim je od riti padlo. Pozimi, ko je oče pripeljal v hišo tudi živali, je neznosno smrdelo po scanju. A kaj smo hoteli? Če bi ostale v štali, zbiti iz nekaj desk, bi zmrznile. Poleti je bilo laže. Pogosto smo se izmuznili do pašnikov, kjer so imeli kmetje čebre, v katerih je bila voda za žejno živino. V njej smo čofotali, pa ne zato, da bi se umivali, temveč zato, ker nam je bilo vroče. Za nohti je bilo zmeraj črno, podplati prav tako. Pri hiši so bili le eni čevlji, pa še te je obul tisti, ki je šel v šolo. Ko smo šli na veliko potrebo, smo se obrisali z listjem ali travo. Kadar smo prišli do kakšnega časopisa, smo bili presrečni. Narezali smo ga na trakove, a kaj, ko ga je na stranišču hitro zmanjkalo. Bila so na štrbunk, znotraj in zunaj pa je nenehno brenčalo polno mesarskih muh. Gnojnica je iz štale tekla kar po travniku. Spominjam se, da so tam rasle najbolj debele češplje. Nekoč je bratu spodrsnilo, ko je lezel na drevo, čofnil je v gnojnico, a ker pri hiši nismo imeli nobenih rezervnih hlač zanj, se je zavil v očetov suknjič, dokler se mu hlače niso posušile na soncu, potem pa je spet zlezel vanje.«

To, da je bila nečistoča telesa nekaj vsakdanjega, so priznavali tudi tisti, ki so izdelovali moške srajce. V trgovini je bilo namreč mogoče kupiti tudi goljufe (ovratnik in v obliki podolgovatega jajca podaljšan sprednji del srajce), ki so si jih moški nataknili pod suknjiče.

Vesela sem bila srečanja s Pepco (1920). Že z devetimi leti je šla služit k teti v Celovec, kjer se je zelo dobro naučila nemško. Teti je pomagala pri delu, saj je hodila pospravljat k bogatim celovškim družinam. Že pred drugo svetovno vojno je tamkajšnja gospoda na stranišču uporabljala poseben papir, medtem ko so se v Pepčinih domačih krajih še zmeraj obrisali s šopom trave ali nastriženim papirjem. Gospe so ji izročile več kosov spodnjega perila in tako je prvič v življenju nosila spodnje hlače, ki jih je redno, tako kot je bilo v navadi, menjala ob sobotah, takoj po kopanju. Teta jo je naučila, da se mora vsak dan umivati pod pazduho, da ne bo smrdela.

»Si predstavljate, kako sem bila nesrečna, ko sem se za osemnajsti rojstni dan vrnila domov. Za mizo sem morala poslušati cmokanje, riganje, trebljenje zob, brisanje umazanih ust s še bolj umazanim rokavom. Spet sem jedla iz skupne sklede in v želodcu se mi je obračalo ob misli, koliko druge sline pri tem tudi sama zaužijem. Za prdenje so celo mislili, da je zdravilno, med ljudmi je šel glas, da en prdec odtehta pet zdravnikov. Vsa družina se mi je smejala, ko sem si pogosto umivala roke. Menili so, da si bom zdrgnila kožo in ne bo od nje kaj prida ostalo. Seveda so pričeli prihajati tudi fantje, ki bi me radi imeli. Žal mi ni bil nihče všeč, saj se niso znali obnašati, bili so glasni, nasilni v govorjenju, niso kaj prida skrbeli za svojo zunanjost. Leta so nezadržno tekla, počutila sem se že staro in zdelo se mi je, da bo treba vzeti prvega, ki se mi bo zdel primeren. Malo pred tridesetim sem se res poročila s pet let mlajšim, ki je bil ves vesel, ker me je dobil. Končno sem lahko tudi sama v praksi preizkusila nasvete takrat že pokojne tete. Večkrat mi je položila na srce, da si moškega najlaže ovijem okoli prsta, če ga nagradim oziroma kaznujem s posteljo. To sem res počela in moram reči, da sem imela krasen zakon. Z leti sem moža celo vzljubila, imela sva sedem otrok, lepo nama je bilo, četudi so mu vsi na vasi govorili, da je šlapa, da se pokorava babi, da sploh ni dedec. Umrl je tik pred osamosvojitvijo, še danes mi je žal, da je ni dočakal, pa tako se je je veselil.«

 

Marta (1950): »Spominjam se otrok, ki sem jih učila. Še v poznih sedemdesetih letih so hodili v šolo umazani, z raztrganim spodnjim perilom, pri telovadbi sem hitro opazila, da so ga poredko menjali. Tudi v tako imenovanih boljših družinah otrok niso navajali na vsakodnevno čistočo. Dekleta so si sicer že lakirala nohte, tudi našminkane so prihajale v šolo, kljub temu pa smo imeli večkrat na leto težave z ušmi, z neznosnim vonjem po neumitih telesih, ki mi zlasti v zimskih mesecih ni dal dihati. O tem, kakšno svinjarijo mladi puščajo za seboj, zlasti v straniščih, še danes, ne bi izgubljala besed. Pogled na poscane školjke, na z blatom pomazane stene, na že uporabljen toaletni papir na tleh, na vložke, ki ležijo vsepovsod, samo tam ne, kjer je njihovo mesto, je bolj zgovoren kot tisoč besed. Civilizacija pa taka!«

Stranišče, če je že bilo, je stalo malo stran od hiše. Postavili so ga zraven šupe, svinjaka ali kakšnega drugega pomožnega objekta na kmetiji. Bilo je na štrbunk, okoli njega pa se je širil, zlasti poleti, grozen smrad.

»Moj oče je bil, kar se tiče čistoče, neznosen,« je še pri skoraj stotih letih potarnala Ljudmila. »Ni je prenesel! Trmasto je trdil, da mora pravi kmet na leto pojesti vsaj en voz gnoja. Zato tudi ni dovolil, da bi se ribala hiša in drugi prostori. Nekoč, čakala sem na ženitnega mešetarja, sem vstala ob petih, da bi na skrivaj pomila tla. Oče me je pri tem zalotil in me tako obrcal, da sem bila vsa krvava. Ena izmed brc je priletela tudi med noge. Raztrgal me je, da sem imela vse življenje težave z uhajanjem vode. Vpil je name, da bom jaz kriva, če bo pod strohnel, pa da bo postala hiša vlažna od tiste vode, ki se bo zažrla v tla. Potem je šel v hlev in z najbolj umazanimi škornji ponovno naredil stezo skozi vse prostore.«

Povedati je treba, da so imeli možakarji v tistih časih še eno zelo nagnusno navado. Čikali so tobak. To je pomenilo, da so bila tla praviloma popljuvana. Pljunki so se valjali med žaganjem, s katerim so želeli zabrisati umazanijo. Po tleh pa so lulali in kakali tudi otroci. Če je koga prijelo na potrebo ponoči, na stranišče niso hodili, ampak so se olajšali kar na travi pred zadnjimi vrati.

Sonja (1923): »Poročila sem se zelo mlada in z možem sva naredila stranišče znotraj hiše. Spominjam se, kako so hodili sosedje na obisk in se čudili. Mož je bil zelo iznajdljiv, stranišče je povezal z gnojnično jamo tako, da smradu sploh ni bilo čutiti. Iz lesa je stesal košarico, v katero smo nastrigli časopisni papir. Otroci so imeli manjše stranišče, kajti nenehno sem se bala, da bi kdo padel skozi luknjo. Po vojni, ko smo hišo preuredili in posodobili, smo zraven stranišča naredili kopalnico, v predprostor pa postavili gašperček. Ni bilo lepšega kot toplota, ki nas je grela, da nas ni več zeblo v rit.«

 

Menstruacija

Pogovori o menstruaciji so bili še v času moje mladosti nekaj neprimernega in umazanega. Spominjam se, da sem postala ženska v četrtem razredu osnovne šole.

Leta 1963 leta sem bila stara enajst let, o svojem telesu in o tem, kako deluje, nisem vedela ničesar. Ne bom pozabila, bil je torek, prišla sem iz šole, že od jutra me je črvičilo v trebuhu, za povrh sem se zelo čudno počutila. Med nogami sem bila nenavadno mokra, večkrat sem šla na stranišče, da bi se obrisala, bilo pa me je tudi strah, kaj se dogaja z menoj. Da bi povedala mami in jo vprašala za nasvet? Kje pa! Že ob misli na kaj takega me je stresel mraz. Pri še eni kontroli sem na hlačkah opazila kri. Mislila sem, da bom umrla, kajti zdelo se mi je, da mi je srce zastalo od strahu. Tresočih nog sem se zavlekla za kurnik, ki smo ga imeli zadaj, za hišo. Pozno zvečer me je že vse bolelo tudi zaradi polnega mehurja, saj si še na stranišče nisem upala iti. Bala sem se nove krvi, ki je tekla od bogvekje. Vso noč sem prebedela, o krvi zarana ni bilo več sledu. Na skrivaj sem se izmuznila v klet, kjer smo imeli korito za pranje perila. Slekla sem hlačke in jih toliko časa drgnila, dokler sled krvi ni izginila. Mokre sem si oblekla nazaj, kajti že misel, da bi jih našla mama, se mi je zdela grozna. Naslednji mesec menstruacije ni bilo več mogoče skriti, kajti zdelo se mi je, da kri teče v potokih. Ponoči sem zamazala posteljo, zaradi tega me je mama pošteno ozmerjala. Dobila sem nekaj klofut, in ko je videla, da je šla predaleč, je vrgla predme vložke z besedami: »Tukaj jih imaš, vsak mesec ob istem času se ti bo dogajala svinjarija. Pa da se boš umivala, ker boš drugače smrdela,« je še dodala. Spominjam se tudi, da sem si vsakič, ko je bil mesec naokoli, nataknila vsaj dvoje, troje hlačke, ker sem se bala, da bo kri prišla skozi in bodo sošolci opazili, da sem postala packa. Na srečo so imele nekatere sošolke bolj prijazne mame in so mi sčasoma povedale tisto, kar bi morala izvedeti doma.

Danes so mame drugačne, prepričana sem, da si vsaka vzame zadosti časa, da svoje otroke obeh spolov pouči o delovanju telesa. Za mladega človeka ni hujšega kot to, da ne ve. Da ga je strah samega sebe. Kri, ki kar priteče, marsikoga prepriča, da je storil nekaj grdega in hudega, da bo zato umrl.

***

Eden izmed sogovornikov pa se spominja svoje učiteljice. Zmeraj, ko je imela svoje stvari, je grozno smrdela. Takrat se ji nihče ni upal niti približati. Eden izmed sošolcev, ki je bil že bolj prosvetljen, je druge poučil, da ima takšen duh zaradi krvi, ki ji teče iz riti.

Nekateri moški so se svojim ženam med menstruacijo izogibali, drugim te nevšečnosti ni bilo dosti mar. Za čistočo se itak niso brigali, še malo dodatne umazanije, ki bi se oprijela curaka … Ja, kdo bi se še zaradi tega sekiral!

V času menstruacije so ženske veljale za najbolj umazane. Po svoje je to celo držalo, saj se zaradi skromne higiene niso umivale, zlasti poleti pa se je od njih širil značilen sladkoben duh. Prav tako niso poznale vložkov v današnjem pomenu besede. Pomagale so si na druge načine: perilo, ki ga ni bilo več mogoče nositi, so razrezale na trakove in jih sešile skupaj. Ko so si vložek pritrdile med noge, ga je menstrualna kri hitro premočila in spet pričela teči po stegnih in se vpijala v krilo. Najteže je bilo ženskam, ki so zaradi številnih porodov imele za povrh še povešeno maternico in si velikokrat sploh niso znale pomagati. Po eni strani jim je maternica polzela skozi nožnico, zaradi česar so bile menstruacije še silovitejše, po drugi strani pa je bilo treba težave skriti moškim očem, kajti oni niso imeli prav nobenega posluha za kakršnokoli razkazovanje intimnosti. Zanimivo pa je, da se je vsem zdelo logično in normalno, če je med mašo ženski pričela kapljati kri na tla: tako je lahko vsaj župnik sproti vedel, katera od njih ni noseča, kar je pomenilo, da ni sledila njegovim pridigarskim naukom o tem, da je treba nenehno rojevati.

Zofija (1926): »Malo pred drugo svetovno vojno, so ženske že bolj množično uporabljale vložke. Delale so jih same. Prale in sušile so jih naskrivaj, kajti noben moški (še) ni bil tako napreden, da se mu pogled na lavorje krvi ne bi uprl in žalil njegovega čuta za spodobnost. Sušile so jih, po pripovedovanju, med senenimi kopicami, daleč stran od radovednežev.

Ženska je v tistih davnih časih veljala za nečisto, ko je imela menstruacijo. Prav tako je bila umazana tri mesece po porodu. Takšne vraže so imele en sam namen: da so žensko obvarovale pred prehitro ponovno nosečnostjo oziroma da ji moški takrat, ko je bila zaradi krvi pot v njen tabernakelj zaprta, tega ne bi zarazil s kakšno boleznijo ali vnetjem.

****

Ženske so poleti rojevale v postelji, pozimi obvezno na peči. Podse so dale stare pruštofe, ki jih ni bilo škoda. O kakšni sterilnosti ni bilo govora. Saj bo potem itak vse še bolj umazano, so govorili, zato je bila vsaka cunja, na kateri je ženska med porodom ležala, dobra.

Miselnost ljudi se je spreminjala počasi, zlasti potem, ko so nekateri zdravniki pričeli organizirati predavanja, na katerih so opozarjali, kako pomembna je čistoča, zlasti pri rojstvu otroka (okoli let 1925–1929). Starejši jim (še) niso verjeli, saj so trdili, da mal gnoja še živalim ne škodje, kaj šele človeku.

***

V internatu DAČ, stari del, Ljubljana: Umivalnica, ki smo jo uporabljale še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, bi bolj sodila v srednji vek kot pa v kakšen dekliški internat v 20. stoletju. Tople vode ni bilo, če je že pritekla, smo hitele pod tuš, a zaman. Morda je imela nekaj sreče prva, druge pa smo se za tuširanje morale obrisati pod nosom.

Umivanje je bilo zato špartansko: pri lijaku je mrzla voda tekla ali ne, v njem smo prale tudi spodnje perilo. Bile so redke, ki so vsak teden sedle na avtobus in se odpeljale domov. 

***

Ženske so se pri opravljanju male in velike potrebe umaknile za grm, v hlev ali za hišo, moški pa so jo opravljali kjerkoli. Zaradi neumivanja med nogami je moške okoli spolovila nenehno srbelo. V ta namen so imeli pri levem žepu narejeno dodatno luknjo, skozi katero so se po potrebi čohali. Spodnjega perila niso nosili, zato se je dogajalo, da jim je lulček uhajal na prosto tudi skozi razporek.

Hlače so bile zaradi posledic uriniranja in slabe higiene pri iztrebljenju največkrat otrdele in so tudi zato ovirale moškega pri bolj sproščenem gibanju.

Opozorili so me na umetnika, ki je navade glede higiene obdržal žive še v 21. stoletju. Med ljudmi je krožila anekdota, da so bile zaradi umazanije njegove hlače, pod katerimi ni nosil spodnjic, tako trde, da jih zvečer, ko je legel k počitku, ni odložil na kavč, temveč jih je prislonil k zidu.

***

Včasih so se našle tudi sorodne duše in eden izmed takih dobronamernih ženskih nasvetov se je glasil: »Če bo tvoj dedec še naprej tako siten, se prenehaj umivat. Ko boš orng smrdela in ti zato ne bo mogel priti blizu, boš rešena …«

Dandanašnji, ko se ve, da pri marsikateri hiši nosi hlače ženska, se sliši čudno in nenavadno, da včasih, celo še v 60. in 70. letih, ni bilo tako. 

***

Frančiška (1921): »Rodila sem se v kajžarski hiši, v vasi pod Blegošem. Očeta po ves teden ni bilo doma, mama pa je garala na njivah. Skrb za družino je tako padla na moja ramena, četudi sem bila stara komaj osem let. Otroci nismo bili le umazani, bili smo tudi smrkavi, hrastavi, potolčeni, ušivi … Manjši so bili oblečeni le v srajčke, lulali in kakali so povsod, kjer jim je od riti padlo. Pozimi, ko je oče pripeljal v hišo tudi živali, je neznosno smrdelo po scanju. A kaj smo hoteli? Če bi ostale v štali, zbiti iz nekaj desk, bi zmrznile. Poleti je bilo laže. Pogosto smo se izmuznili do pašnikov, kjer so imeli kmetje čebre, v katerih je bila voda za žejno živino. V njej smo čofotali, pa ne zato, da bi se umivali, temveč zato, ker nam je bilo vroče. Za nohti je bilo zmeraj črno, podplati prav tako. Pri hiši so bili le eni čevlji, pa še te je obul tisti, ki je šel v šolo. Ko smo šli na veliko potrebo, smo se obrisali z listjem ali travo. Kadar smo prišli do kakšnega časopisa, smo bili presrečni. Narezali smo ga na trakove, a kaj, ko ga je na stranišču hitro zmanjkalo. Bila so na štrbunk, znotraj in zunaj pa je nenehno brenčalo polno mesarskih muh. Gnojnica je iz štale tekla kar po travniku. Spominjam se, da so tam rasle najbolj debele češplje. Nekoč je bratu spodrsnilo, ko je lezel na drevo, čofnil je v gnojnico, a ker pri hiši nismo imeli nobenih rezervnih hlač zanj, se je zavil v očetov suknjič, dokler se mu hlače niso posušile na soncu, potem pa je spet zlezel vanje.«

***

še moja lastna izkušnja iz leta 73, ko sem rodila prvega otroka: mamicam so v porodnišnici položili na srce, da je za nas bolje, če se tri mesece tam spodaj ne umivamo, lasišča pa sploh ne. Ker smo bile po takratni miselnosti ''tri koraka od groba'', če bi se umile, bi pa padle vanj.

Še veliko več podobnih zgodb najdete v štirilogiji OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. 

preberite jo ali pa me v teh dneh obiščite na Knjižnem sejmu, pa bomo o tem in še o čem pokramljali.

Veste, nevednost na račun čisto običajnih stvari iz časa naših mam in babic,, v kateri danes živimo, ni le smešna je tudi zelo boleča.