ŽENSKE tik pred izidom!

-

 




Knjiga z naslovom ''Ženske'' je prvič izšla leta 2011. Zelo hitro je bila razprodana, za ponatis pa se zaradi priprav na izid knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače nisem odločila. Upam, da bodo letošnjega ponatisa bralke in bralci veseli.

Ne le na literarnih večerih tudi sicer me pogosto sprašujejo, zakaj se toliko posvečam prav ženskam. Odgovor je zelo preprost: z njimi sem obdana že od otroštva. Odraščala sem z dvema sestrama, potem sem se vpisala na Pedagoško gimnazijo, kjer smo bile v razredu sama dekleta. Enako je bilo v internatu. Ko sem se poročila in preživela prvih sedem let v Podgori, sem bila spet obdana s samimi ženskami. Tašča je bila gospodinja, ženskih obiskov pa čez dan ni nikoli manjkalo.
To so bili časi, ko sem bila precej podobna sivi, nevidni miški. Zgodbe, ki so krožile okoli mene, so me zanimale in mi v čisto običajnem, precej odmaknjenem svetu »Bogu za hrbtom«, v katerem sem živela, popestrile marsikateri trenutek. Naučila sem se, da se nekaterim ženskam ni dobro zameriti. Če jim stopiš na rep, nikoli ne pozabijo.

»Kako naj si zategnem pas, če žena nosi hlače?« je bila misel, ki jo je vaški posebnež izrekel vsakič, ko se je oglasil in prosil za kozarček žganja.

V sproščenem pogovoru so se večkrat iskrile misli, ob katerih se je omizje rado nasmejalo: včasih privoščljivo, včasih sarkastično. Smeh je bil tudi grenak in žalosten. Dve ženski živita v miru le takrat, ko je ena slepa, druga pa gluha, so me prepričevali. In ženske so kot gobe: lepše kot so, bolj so strupene.

Ženske niso bile le žrtve, bile so tudi gospodovalne, bile so tudi nasilne. Ni jih bilo malo, ki so imele može pod copato. No, če povem po pravici, mi tale stvar s copatarstvom še danes ni povsem jasna. Moška oblika »biti copatar« ima dokaj negativen prizvok, nasprotno pa so »copatarice« nekaj ljubkega, prijaznega, muckastega, ustrežljivega, ni tako?

Ponatisk ''Žensk'' sicer sovpada z najbolj turbulentnimi meseci v slovenski zgodovini.
V družbi, v kateri živimo, gre vse narobe. Vsaj tako se nam včasih zdi.


Kljub temu pa upam, da vam bodo ''Ženske'' všeč.
V prednaročilu stanejo le 20 €.
Naročilo knjige: jutri2052@gmail.com



Ob tej priložnosti smo občutni znižali tudi knjige iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače. Vsaka stane le 20€.




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več