splav

 

 

Rebeka (1949)

'' Spoznala sva se, ko je s starši prihajal na poletne obiske iz Kanade. Potem pa me pokliče, če grem z njim na Dunaj, kjer je dobil službo elektroinženirja. Starši so negodovali in mi branili, a jih nisem poslušala. Bila sem mlada, zaljubljena, naredila sem vse, da sem le lahko bila z njim.

Po poroki mi je povedal, da je imel težko otroštvo, saj je oče veliko pil, in tudi mama se je, potem ko je zbolel, znašla v kleščah alkohola. Bila sem presenečena, saj ob obiskih domovine nista dajala videza, da je z njima kaj narobe.

Ernest je alkohol na smrt sovražil, po drugi strani pa ga je mikal. Blizu so mu bile žgane pijače. Kadar sva obiskovala sorodnike v Šmarjah, je bil ob vrnitvi najin kombi natovorjen s slivovko.

Na Dunaju mi ni bilo lahko. Ernest je kmalu pokazal svoj pravi obraz.

Jokala sem, na kolenih sem ga prosila, naj mi dovoli, da rodim vsaj enega otroka, a je bil odgovor zmeraj enak: ne! Imela sem številne splave, kajti vsakič, ko je ugotovil, da sem noseča, me je prisilil, da sem plod odpravila. Otroke je tako zelo sovražil, da tega sploh ne znam z besedami razložiti.

Potem pa sem se mu uprla. Začutila sem, da je želja po otroku močnejša od njegovih strahov. Toliko časa sem skrivala nosečnost, da je bilo za splav prepozno. Ko je mož izvedel, je bilo zelo hudo. Že prej je bil po malem vdan pijači, a po novici o moji nosečnosti, se je tej razvadi prepuščal domala vsak dan. Za vse težave, ki jih je imel v službi, sem bila jaz kriva. Zjutraj se še prebudil ni, pa mi je že očital, me zmerjal, poniževal. Bil je prepričan, da bo otrok spaček, brez možganov ali udov.

A je bilo čisto drugače. Hana je bila nekaj posebnega. Mož me ni prišel obiskat v porodnišnico, tudi takrat, ko sem prišla domov, je izginil in se je pritepel šele čez tri ali štiri mesece. Pa je zelo dobro vedel, da je z otrokom vse dobro, saj so mu povedale sodelavke, ki so prišle na obisk.

Hana je znala že pri treh letih brati in računati. Vse jo je zanimalo. Bila je zelo resna, ko je razlagala, kam se je treba obrniti, da ob jasnih nočeh opazimo na nebu njej ljube zvezde.

Na srečo je bila tudi zelo samostojen otrok.

Ko je imel mož daljše trezno obdobje, sva se lotila zidave nove hiše. Parcelo sva našla blizu Parndorfa, vasici z nekaj tisoč prebivalci.

 Hana je začela obiskovati osnovno šolo, vse vikende- brez izjeme – pa smo garali na parceli. Lakoto sem si pogosto tešila kar s cigaretami.

Žal je kratko potegnila ljubljena hčerka. V želji, da ji nudim najboljše, me je vedno bolj izgubljala.

Avstrijci so po značaju zelo vase zaprti. Tujcev ne marajo preveč. Okoli hiš imajo postavljene ograje, na vasi otrok skoraj ni bilo videti in slišati. Sosedje so bili čez dan v službi, zvečer so peljali na sprehod psa ali mačko, potem pa so se spet zaprli med štiri stene. Ko smo se preselili, je v bližnji soseščini mlajša gospa, stara malo več kot 50 let, tri mesece ležala mrtva v dnevni sobi, preden so jo odkrili.

Selitve sem bila vesela, saj sem imela na voljo vsaj nekaj metrov vrta za rože in solato. Zelo pa se je spremenil Ernest. Imel je več časa, da me je lahko psihično maltretiral. Hane  največkrat še pogledal ni. Očital mi je, da se ji preveč posvečam, da se zanemarjam in podobno. Največkrat je bil ob petih popoldan že tako pijan, da je ležal kar na tleh, bodisi v veži ali v dnevni, ki je bila najbližja. Bilo ga je nemogoče spraviti v posteljo. Proti jutru, ko se je streznil, uredil in oprhal, je odšel v službo, kot da se ne bi nič zgodilo.

Živela sva skupaj, a bila sva si kot dva tujca. Najbolj me je bolelo to, da sem ga še zmeraj ljubila.

Med poletnimi počitnicami, preden se je Hana preselila v naše staro stanovanje na Dunaju, ker se je vpisala na umetniško gimnazijo na Boerhaavegasse, mi je umrla mama. Zaradi zamer, ker se poročila z Ernestom, nisva bili ne vem kako navezani druga na drugo.

S Hano sva vseeno šli na pogreb, a sva se počutili kot tujki.

Prespali sva pri sestrični, ki je živela v bližini Šentjurja. Takrat se je že veliko govorilo o samostojni Sloveniji in kljub morečemu vzdušju sem lahko Hani v dolgih urah vožnje do doma razložila marsikaj o domovini, ki mi, če sem iskrena, do takrat ni pomenila bog ve kaj.

Domov sva se vrnili okoli polnoči. Vse je bilo zatemnjeno, le Dingo (pes) je javkal na terasi. Na glas sem začela robantiti, prepričana, da se je Ernest verjetno spet zapil, da je pozabil nahraniti psa…Hčerka je bila tiho, saj ji je moje večno nerganje šlo zelo na živce. Ko sem prižgala luč, sem otrpnila od groze.

Visel je na enem od tramov v jedilnici. Smrdelo je, kajti smrt z obešanjem je zelo nasilna za človekovo telo. Nagonsko sem hotela zakriti hčerkine oči, a je bilo že prepozno. Nekaj časa je še hlastala za zrakom, potem pa se je nezavestna zgrudila po tleh. Poklicala sem policijo, prišli so in mi postavili veliko vprašanj. Navsezadnje sem jih razumela: bila sem sumljiva tujka, Slovenka, mož je bil kanadski Slovenec. Zasliševali so me še naslednji dan, medtem ko je pokojni mož ležal na obdukciji.

Hana se je zaprla vase, obtoževala me je, da sem jaz kriva za vse, ker nisem šla stran, dokler je bil še čas. Bolj, kot sem ji razlagala, da sem želela, da bi imela očeta, bolj sva se oddaljevali druga od druge.

Ernesta sva pokopali v Parndorfu. Bili sva čisto sami, nihče drug ni prišel na pogreb.

Poskušala sem vse, da bi spet našla pot v hčerkino srce. Ni mi uspelo. Preveč je bila podobna možu, da bi za milimeter popustila, če se ji je zdelo, da me mora kaznovati. Nazadnje se z menoj ni več hotela pogovarjati v slovenščini.

Prodali sva hišo zla, hčerka je ostala v našem dunajskem stanovanju, jaz pa sem se preselila v najemniško garsonjero. Doštudirala je, se poročila, a me na poroko ni povabila. Danes ima dva otroka, ki ju nisem še nikoli videla. Kaznuje me tudi tako, da sicer dvigne telefon, ko jo pokličem, a se ne oglasi.

Še takrat, ko ima človek okoli sebe ljubečo družino, je življenje v tujini peklensko. Če si pa od vseh zapuščen, tako kot jaz, je pa nečloveško.''

Več zgodb o ženskah, ki so se znašle v stiski, najdete v štirilogiji OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.

Naročilo na jutri2052@gmail.com