spomini na mentorja
(posnetek iz kašče)
V letih, ko sem delala na radiu Sora in vodila »Sredine pogovore« z različnimi (zelo) pomembnimi posamezniki iz sveta literature in kulture nasploh, sem spoznala tudi Frančka Bohanca (1923-2010), pisatelja, esejista, publicista, urednika in literarnega kritika. Tisti, ki so obiskovali gimnazijo Poljane, se ga bodo spomnili, saj je bil tam dolgoletni ravnatelj.
Po tistem sva se pogosto srečevala v bifeju ''Pod štengcami'', kjer sva debatirala ure in ure. Pogosto sem ga obiskovala tudi na vikendu v Gorenji vasi. Postal je moj mentor v zelo žlahtnem pomenu besede. Njegova pisma, v katerih je moje pisanje tudi obilo pokritiziral, še zmeraj hranim.
Ko sem mu prvič omenila, da zbiram resnične zgodbe, da bi jih rada nekoč izdala v knjigi, tej ideji ni bil naklonjen. Menil je, da »en Ivan Potrč« zadostuje, da slovensko bralstvo ne potrebuje še «ene Milene Miklavčič«.
Spodbujal me je, da sva zgodbe, ki sva jih izbrala skupaj, literarizirala. Nekatere je- vsaj del- slišal že v oddaji Zanimivi ljudje živijo med nami, druge je prebral v Usodah v Gorenjskem glasu. Trdil je, da zmorem veliko ''več'', kot da sem samo zgodbarka- zapisovalka tega, kar mi kdo pove.
Pogosto mi je dejal:« Dobre zgodbe imajo močne, kompleksne in verodostojne karakterje, s katerimi se lahko bralke in bralci poistovetijo. In tvoje so takšne.«
Čeprav bi mu rada verjela, sem bila do sebe precej nezaupljiva. Nekatere zgodbe sem (brez Frančkove vednosti) pilila tudi na različnih literarnih delavnicah JSKD še pod vodstvom Dragice Breskvar in kasneje Barbare Rigler, ki so jih vodili slovenski pisatelji (Andrej Skubic, Dušan Šarotar, Barbara Korun, David Bedrač…itd.)
Kljub njegovim dobrohotnim spodbudam naj pohitim, sem s knjigo kar odlašala. Prvič je izšla – pod naslovom ''Ženske'' - šele 2011, eno leto po Frančkovi smrti.
Žal se tudi pred njegovo smrtjo kar nekaj časa nisva videla, ker je bil že precej betežen.
Franček me je spodbujal, da v zgodbah ohranjam ''ljudski jezik'' brez olepševanj. Dejal je, da je človeku, ki je že po naravi vulgaren, nepravično in brez smisla polagati na jezik ''knjižno slovenščino''.
V času, ko sva prijateljevala, v vsakdanji govorici še ni bilo toliko vulgarnosti, kot jo je danes. Tudi malčki v vrtcu še niso s takšno samozavestjo ''pi*karili'', kot marsikje to počnejo že danes. Ljudje smo se še nekako zadrževali, da smo si prizanašali z najbolj umazanimi vulgarizmi, ki smo jih prenesli v vsakdanji govor predvsem iz nekaterih tujih jezikov.
Ko sem prvič brala Ženske le kot običajna bralka, se mi je zdelo, da sva s Frančkom mogoče malo ''pretiravala'', ko sva v zgodbah obdržala tudi nekatere neprimerne besede.
Danes, ko je od takrat, ko sem napisala prvo zgodbo za to knjigo, minilo že skoraj trideset let, se mi zdi ''premi govor'' mojih junakinj čisto običajen in ''normalen''.
Tako na slabše se je vse skupaj obrnilo. 
Ženske bodo ponovno izšle (s precej popravki) v času Slovenskega knjižnega sejma.
*
Še to: o pisanju me je Franček veliko naučil. Predvsem pa sem mu hvaležna, da me je spodbujal. Kar je bilo za okolje, v katerem sem živela, velikanskega pomena!
Je pa tudi res, da sem se mu ''izneverila'', saj sem se kasneje raje posvetila resničnemu življenju, resničnim zgodbam, ki so izšle v štirih knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače.
To mi je veliko bolj ''ležalo''. V tem, da sem ''kr ena'' zgodbarka, sem se počutila veliko bolje.
Kot pisateljica sem se ponovno preizkusila šele ob pisanju krimi-romana »Kje je otrok«.
In kot pravijo, da kar uspešno.
slovenska kruta, a zelo vulgarna realnost.
Prizor s sobotnih anti-protestov na Prešernovem trgu
Komentarji
Objavite komentar