¨MOJ PRIJATELJ P. TRUBAR

-



SLOVENCI SE, KAR SE BRANJA TIČE, ''PREBUDIMO'' LE NEKAJKRAT NA LETO.
Če kdaj, smo takrat prepričani, da imamo ekskluzivno ''pravico do kulture''.
Da jo lahko, morda še bolj kot drugi narodi, poveličujemo!
Enkrat letno smo ponosni, da imamo februarja celo državni praznik kulture.
Še danes, s časovnim zamikom, z nemalo ponosa še zmeraj govorimo o slovenski udeležbi na ''Frankfurtskem sejmu''.
Potem minejo meseci, na vrata potrka 31. oktober – in spet se prebudimo pri svoji ljubici, pri kulturi, točneje pri Trubarju, ki je skupaj z drugimi protestantskimi reformatorji poskrbel za prevod Biblije in drugih verskih besedil v slovenščino.
Sebi in mladim razlagamo, da je njegov prispevek k ''Stati inu obstati'' izjemnega pomena, saj je vplival, posredno in neposredno- na oblikovanje slovenske kulturne identitete, prispeval pa je tudi k ohranjanju slovenstva v času, ko so bile slovenske dežele del Habsburške monarhije.
Slovenci smo v preteklosti zelo veliko brali. Spominjam se svojih prvih obiskov po domačijah, kjer so imeli – če ne drugega- na polici vsaj Mohorjevke, Sveto pismo in časopise.
Danes? Že modni trendi v pohištveni industriji so takšni, da nekako ne upoštevajo knjižnih omar. Sredi dnevne kraljuje televizija- in to je marsikje približno vse.
*
Drži- veliko več kot nekoč beremo majhnim otrokom. Zanje kupujemo knjige in upamo, da bodo tudi kasneje, skozi odraščanje, več brali, kot berejo starši. Žal je to upanje zelo jalovo. Že v višjih razredih OŠ pomeni branje ''prisilo'', kazen in tem, ki tako razmišljajo, so namenjene številne internetne strani (http://xn--dijaki-ekb.net/), kjer imajo obnove knjig, ki jih morajo pod nujno prebrati, na dosegu roke.
*
Ne vem, kako je drugje po svetu, a za Slovenijo se mi zdi, da bo pisočih kmalu več kot bralcev.
Upad branja med ljudmi lahko ima več različnih vzrokov. So res računalniki, televizija in druge sodobne tehnologije največji motilci branja? So krivi družabna omrežja in aplikacije za razvedrilo. Ali ljudje več časa preživljajo na teh napravah in manj časa berejo knjige in druge tiskane vire? So jih resničnostni šovi in TV- novele zasvojile kot kokain? Hitro razvijajoči se svet medijev je poln različnih zabavnih možnosti, od televizije in filmov do videoiger. Ti mediji tekmujejo za pozornost ljudi in knjigi predstavljajo (pre)hudo konkurenco..
Del krivde, seveda, nosi tudi sodobni življenjski slog, pa delovni obveznosti, družinske odgovornosti in druge aktivnosti.
*
Vesela sem vseh tistih , ki se še vedno trudijo ohraniti bralno navado in spodbujajo druge k branju.
*
Morda se bo odnos do knjige čez desetletja spremenil na bolje? Morda bo želja po branju izginila?
Ne vem. Težko si predstavljam, v katero smer bo zavil človek!
*
Kar se zavedam- berem. Željo po branju mi ni mogla izgnati iz glave niti mama, ko me je- ko me je zasačila s knjigo- s palico v roki zapodila za menoj. Berem še danes. Pravzaprav kar naprej. Ko pišem novo knjigo morda malo manj, a še zmeraj več,m kot je v Sloveniji povprečje.
*
Ko je izšla prva knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki je, mimogrede, v slovenskem prostoru res unikatna, sem bila prepričana, da jo bo vsak želel imeti doma. Pričevanja, ki so zbrane v tej zbirki 4 knjig, razkrivajo zakrito, morda zato?
Nekoč sva se pogovarjali z znano pisateljico, ki je z nekaj stavki odgnala mojo naivnost.
»Milenči,« je rekla,« če jaz napišem knjigo čez vikend, pa jo potem ustrezno propagirajo, bom prodala več izvodov, kot jih prodaš ti, ki si se trudila štirideset let.«
Morda ima celo prav. Z ustrezno reklamo danes prodamo vsak ništrc!
*
A upanje umre zadnje. Na srečo. Do zadnjega diha se bom borila zato, da bomo malo več brali, da bo knjiga nekoč spet najboljša prijateljica. Tudi knjiga iz življenja o življenju, kakršne so moje.
*
Naj bo današnji dan namenjen branju. No, ne bom prezahtevna: namenimo vsaj kakšno misel pisani besedi.
Pa bom vesela!

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več