Pošasti ustvarijo pošasti
Petrina zgodba
»Bila sem nezakonski otrok. Mami je imela veliko partnerjev, moški so si pri nama kar podajali roke. Ko sem bila stara pet let, se je eden od njih vselil v najino stanovanje. Že po nekaj mesecih sta se začela prepirati in tudi pretepati. Ker smo živeli v malo večji garsonjeri, sem vse to gledala. V meni se je kopičila jeza, bes, razočaranje.
V tretjem razredu smo dobili novo sošolko Katjo. Ne vem, zakaj jo je učiteljica posadila k meni. Imela je brata, ki je bil že v petem razredu. Večkrat jo je prišel za minutko pogledat. Tudi iz šole sta šla skupaj, še prej pa sta pobrala sestrico v vrtcu. Sem še kakšnega človeka v svojem življenju tako sovražila kot njo? Nisem! Imela je vse, česar jaz nisem imela: bila je srečna, imela je brata in sestro, dobivala je same petice in tudi med sošolci je bila priljubljena.
Začela sem razmišljati, kako bi jo prizadela. To sem počela po otroško, saj se nisem zavedala posledic svojih dejanj. S škarjami sem ji prestrigla rokav pri jakni, ji nalašč polila lepilo po zvezku, skrila knjigo iz knjižnice in podobno. Večkrat, kot je jokala, bolj sem bila zadovoljna.
Potem pa smo šli v šolo v naravi. Vreme ni bilo najboljše, zato smo se večkrat sprehajali ob obali. Nekoč sva šli zadnji v vrsti, pa sem jo na pomolu porinila v vodo. Verjetno bi utonila, ker ni znala plavati, če naju ne bi slučajno imel na očeh nek moški, ki je tekel za nami. Skočil je v vodo in jo rešil.
Seveda je učiteljici potem povedal, da sem jo porinila nalašč. Tudi Katja je to trdila. Nisem se mogla več izmotati. Čisto se mi je utrgalo. Začela sem kričati, groziti s smrtjo vsem po vrsti, preklinjati, uporabljati zelo grde in zelo vulgarne besede. Recimo, da sem doživela nek otroški ''živčni zlom''.
Na mojo srečo pa razredničarka tega dejanja ni pometla pod preprogo. V šolo je prišla tudi mami, ki je bila že noseča in ji zame sploh ni bilo več toliko mar kot poprej. Šolska psihologinja je skozi najine pogovore začela počasi sestavljati zgodbo, v kateri sem živela. Tudi moje telo je bilo polno znakov fizičnega nasilja, ki sem jih nagonsko skrivala tudi pri telovadbi.
Mami in njena sestra sta se dogovorili, da se začasno preselim k tej sestri. Ni mi bilo lahko, saj sem morala zamenjati tudi šolo, ne le okolja. Dobila sem novo šolsko psihologinjo, ki je bila tudi zelo prijazna in mi je veliko pomagala.
Napadi nekontroliranega besa so se z leti malo umirili, niso pa čisto izginili. Doštudirala sem, se zaposlila, žal pa živim sama. Pogosto sem pri teti, kajti bratranci in sestrična so odšli od doma, stric je precej siten in je zato vesela mojih obiskov.
Stara sem štirideset let, želim si, da bi imela ob sebi moškega, da bi si ustvarila družino. Istočasno pa se bojim, da bi njemu ali otroku v napadu besa kaj hudega naredila. Vse je možno. Še normalnim ljudem se včasih odpelje, pa da se meni ne bi.
Z mami nimam stikov, bratca je pri petih letih vzela k sebi babica njegovega očeta.
Moje otroštvo je bila ena velika katastrofa. Kar sem doživljala, nikomur ne privoščim. Nasilje je za zmeraj pokvarilo mojo dušo, iz mene je ustvarilo pošast.
Pogosto poslušam, kako so otroci tudi danes nasilni. Veste, niso kar sami od sebe. Njihovi starši so jih takšne ustvarili. Pošasti ustvarjajo še hujše pošasti, zato pa je svet okoli nas iz generacije v generacijo bolj nevaren...."
Komentarji
Objavite komentar