A je Bog dal, a je hudič naštimal
A je Bog dal, a je hudič naštimal
Anton Gorjup se je
rodil v fari Razbor, v bližini Jurkloštra. Doma je bilo več otrok, dve sestri
sta umrli za davico. Življenjske poti so ga po odsluženi vojaščini zanesle v
Žiri. Pri triinosemdesetih letih je bil eden redkih, ki je še znal izdelati čevelj od A do Ž. Večkrat je že premagal težko bolezen, pravi, da
predvsem z dobro voljo. Njegova štajerska duša se med žirovskimi hribi ni
nikoli počutila ujeto. S številnimi prijatelji, s katerimi se še zmeraj druži,
rad zapoje, pomožuje in se poveseli.
Kaj vas je nagnalo,
da ste šli s trebuhom za kruhom?
Časi po drugi svetovni vojni so bili težki. Na vseh koncih
smo iskali priložnosti za šolanje. Najprej sem šel k kmetu služit, ker ni šlo
drugače. V vasi, kjer sem živel, je delal čevljar, ko sem šel k birmi, ga je
mama prosila, če mi jo veže. Ob tej priložnosti mi je podaril tudi čevlje.
Potem me je peljal okoli štantov, ki
jih je bilo polno ob cerkvi, rekoč, da mi bo najprej kupil verižico, uro zanjo
pa malo kasneje. A je čez dvajset let umrl, ne da bi izpolnil obljubo. K njemu
sem šel potem za vajenca, moral sem biti vesel, da me je sprejel. Žal nisva
naredila učne pogodbe, kar je padlo v oči moji mami, s trmo in pregovarjanjem
pa je dosegla, da je mojster uredil stvari po predpisih. Najprej so mi dali
stare čevlje za očedit, kaj popravit, zašiti. To so bili časi, da se čevljev ni
stran metalo. Ko sem jih dobil v roke, so že bili na vseh koncih zašiti, potemplani in okovani z žeblji, da so ja
stali skupaj. Do čevljev so imeli lastniki drugačno spoštovanje kot danes. Lahko
se jih je kupilo tudi na karte, 40 kart je bilo treba za par. Žal je bilo tako,
da se je težko našlo ustrezno številko. V delavnici smo jih pogosto predelovali,
do pete smo jih podrli in dali na manjše kopito. Leta 1947, dobro se še spomnim,
sem dobil priložnost, da sem prvi par naredil tudi zase. Takrat so bili zelo
moderni škornji do pod kolena. Mojster mi je prodal usnje, spominjam se, da so
šli z menoj tudi v Žiri. Nosil sem jih še vsaj petnajst let.
Odločitev, da pridete
na konec Poljanske doline je padla potem, ko ste v časopisu videli razpis za nove delavce v
Alpini, pa ste se odločili, da poizkusite srečo?
Prijatelj Tone, ki se je v Alpini zaposlil pred menoj, mi je
obljubil, da mi bo vse uredil. Napolnil
sem vojaški kovček in sedel na vlak. Ko me je zagledal pred seboj, je zajel
sapo, in se udaril po čelu. Čisto je pozabil name! A ni bilo hudega. Šla sva od
hiše do hiše, da sva zame našla prosto sobo. Najprej se mi je sreča nasmehnila
pri Tinetu v starih Žireh. Tinetovka me je vprašala, če znam kosit, pa koso
sklepat, ko sem pritrdil, me je sprejela. Rekla mi je, da bom fruštek imel zjutraj v kahli. To pa ne bo kaj prida, tale kahla, sem si mislil! Njen sin Tomi
(akademski slikar Tomaž Kržišnik)je bil takrat še šolar, pa mi je razložil,, da
je kahla luknja v peči, kamor so dajali
mleko, da je ostalo toplo. Kasneje sem se preselil k Gostišu. Tam sem bil tudi
na hrani. Menz je bilo v Žireh precej: pr Bahač, Berti, Katrniku, pri Lipetu.
Kasneje so v Alpini pričeli streči malice. Za začetek le kruh, čaj ali mleko. Šele
čez leto ali dve po mojem prihodu so naredili kuhinjo.
Kakšno delo ste
opravljali?
Zaposlil sem se leta 1955. Najprej sem bil na cvikanju. A so mlade fante veliko
prestavljali sem in tja. To je bilo po drugi strani zelo dobrodošlo, saj sem se
precej navadil, kar mi je v življenju prav prišlo. Cvikanje je bilo razdeljeno na tri faze: v prvi je čevljar podlogo
pribijal, v drugi je cvikal opetje, v tretji pa sprednji del čevlja. Obštihvale so v glavnem ženske. Od enega
do drugega so vozili vozički z rogovilami, na katere smo natikali čevlje. Učil
sem se urezovati tudi zgornje dele
čevljev. Delavci smo se med seboj zelo lepo razumeli. To so bili časi, ko še ni
bilo strojev, od enega konca hale v drugega smo se slišali. Včasih, ko se nam
ni ljubilo delat, pa ko smo bili skrokani,
smo kljuko vlekli, naslednji dan smo
nadoknadili zabušavanje. Plače so
bile revne, to je edino, kar je do danes ostalo enako. Direktor Filipič nam je
zmeraj govoril, da moramo ''potrpeti, da bo enkrat sigurno bolje''. A to
delavcem v Alpini govorijo še danes, le da nas ni skrbelo, da bi nas vrgli na
cesto. Vsako poletje smo hodili na dopust v Zlatorog zraven Umaga. Najprej smo
bivali v šotorih, nato v hišicah. Edino takrat, ko smo zidali hišo, smo malo
bolj šparali.
Saj res, tudi hišo
ste sezidali kot ostali čistokrvni Žirovci?
Saj nama z ženo ni kazalo drugega! Najprej sva stanovala pri
njeni teti, potem sva se morala preseliti malo sem in malo tja. Kakor hitro se
je dalo, sva kupila parcelo. Marsikaj smo pri zidavi postorili sami, tako kot
je bilo takrat v navadi.
Zmeraj ste bili
razpoloženi, nasmejani! Ste v Žireh lahko našli sorodne duše, s katerimi ste se
tudi na ''štajerski'' način poveselili?
Včasih je bilo v okolici precej ''kmečkih turizmov'', od
Vrsnika, Žirovskega vrha do Ledin. Povsod nas je bilo dosti. Znana je bila
gostilna pri Nacku v Račevi. Ko smo nabavili kolesa, smo se zapeljali do Rovt
in Gorenje vasi. Žena me je prvič stisnila na prsi na plesu pri Bahaču. Tega se
sploh rad spomnim! Vsako nedeljo nas je zaneslo drugam. Strašno rad sem plesal.
Veste, kdor ne zna, je za veliko prikrajšan. Med plesom lahko žensko stisneš k
sebi, pa potem mimogrede sledi še kaj drugega…(smeh) Zelo hitro sem se pridružil tudi pevcem. Najprej sem začel
peti pri mešanem pevskemu zboru, ko ga je vodil Anton Jobst. Letos praznujem 60
let pevskih aktivnosti ter 36 let plehmuzke.
Pri njih sem igral na pozavno. Kamorkoli sem prišel, zmeraj se je kaj dogajalo!
Včasih smo tudi tri dni skupaj praznovali. Zato so se dogajale tudi nenavadne
reči. Nekoč, živel sem še doma, sem šel po čevlje v Celje. Domov grede sem bil
od veseljačenja zelo utrujen, ulegel sem se za grm in trdno zaspal. Malo pred
domom srečam soseda, ki me vpraša, kje sem bil. Odgovorim mu, da sem šel po
čevlje, istočasno pa se zagledam v prazne roke. Čevlji so ostali tam, kjer sem
ležal…
V življenju se nabere
nešteto lepih trenutkov. Katerih se radi spominjate?
Rad se spominjam prepevanja v zboru. Vsak teden smo imeli
vaje. Ko se je v tovarni začelo delati na dve izmeni, je pevska tradicija malo
zamrla. A smo se znašli! Zmenili smo se z mojstrom, da nas je prej spustil na
vaje. Večkrat me je kar sam nadomestil, da sem lahko šel. Malo se nasmehnem, ko
slišim, da si nekateri želijo, da bi se stari časi povrnili. To ni možno. Danes
je vse drugače. Mladi sploh ne znajo več ''zdravo'' lumpat, kot smo mi! Tudi peti ne znajo ali nočejo. No, moški pevski
zbor Alpina – vsa čast jim - so častna izjema! Poleti smo se hodili kopat v
Županov kot ali v Jeri. Z malim smo bili zadovoljni. Mene je učil plavat
Andželo, ki je živel na Selu. Spravil me je v vodo, prijel za noge, začel sem
se daviti, a je vztrajal, naj migam, ker drugače bom utonil. Hitro sem se
navadil, ker sem ga ubogal. Z družbo smo se pogosto odpravljali na različne
izlete, z avtobusom ali peš. Strašno sem si želel fička, a kaj, ko ni bilo denarja. Pa sva se z Janezom Uršičem,
skupaj sva delala na kontroli, hitro zmenila. Ponudil mi je kupčijo: on mi
proda fička, jaz pa mu ga odplačam po obrokih. Vsak mesec
sem mu izročil sto tisoč dinarjev, plače sem imel okoli petsto tisočakov, ni se
dosti poznalo. Mimogrede je bilo leto okoli. Pred fičkom sem imel moped. Moram kar takoj povedati, da ne pozabim:
fantje smo se učili vožnje na motorju, ki ga je imel v lasti takratni zdravnik
dr. Karel Bernik. Imenovali smo se ''Maticovi pubje'': Šifrar, Pisk, Frane in
jaz. Bernik nas je le prosil, da natočimo bencin, če ga bo zmanjkalo. Nekoč nam
je plačal vožnjo z ringlšpilom. Ko
smo bili v zraku, je lastnik na nas pozabil. V hišico, v katero se je zatekel,
smo metali čevlje, a ni dosti pomagalo. Ko se je vrtiljak končno ustavil, smo
popadali od slabosti po tleh.
Kako ste se pa v
vaših mladih letih imeli radi?
Marsikaj je bilo drugače kot danes! Pa veliko smo se stiskali,
to pa! Pa ne, da bi imeli ves čas v glavi grde misli, sploh ne! Je pa res, da
nismo odnehali, če se je pokazala priložnost... Zmeraj sem znal živeti, si
privoščiti. Tudi ko se je šlo lumpat,
mi ni bilo treba dvakrat reči. Ko smo imeli čas, smo obiskovali kino predstave,
v varnem zavetju teme, smo se pogosto imeli zelo lepo. Spominjam se enega, ki
je rad osvajal ženske in letal s cveta na cvet. Nekoč sta šla stavit z nekim
možakarjem, da bo osvojil njegovo ženo. Revež je trdil, da je to nemogoče, pa
sta se zmenila, da bo zlezel v kišto za drva in opazoval, kaj se bo dogajalo,
ko bo Cazanova stopil v akcijo. Menda je imel tisti, ki se je skrival, kaj
videti.
Danes, pri 83 letih,
še zmeraj izdelujete čevlje?
Najraje delam škornje za tiste, ki plešejo v folklornih
skupinah. Najprej vzamem mero in ker so čevlji unikatni, se morajo nogi
prilegati, kot uliti. Sem in tja kakšen čevelj tudi popravim, zlasti ženskam,
saj zelo hitro uničijo pete. A prej, preden nehava klepetat, moram povedati še
nekaj: če hočemo imeti dolgo življenje in doseči visoko starost je prav, da se
ob vsem, kar nas doleti, zavedamo, da bi bilo lahko še slabše. Lahko si tudi
rečemo, že mora tako biti, a je bog dal, a je hudič naštimal.
Komentarji
Objavite komentar