zakaj si raje rečemo: bo že kako?

-

 



Morda bom komu od tistih, ki bodo tole prebrali, spet dvignila pokrovko, češ, poglej jo, Mileno, spet sitnari.
Sploh ne!
Le namigujem, kako pomembno je, da poznamo preteklost in se iz nje česa naučimo.
Dr. Milan Gregorčič v svojem zapisu lepo piše o tistih nevarnih mestih, kjer je po Poljanski dolini poplavljalo in ogrožalo življenja že pred sto leti. Če bi stroka, ki ureja občinske prostorske načrte, prebrala, kar je napisal, bi verjetno ukrepala drugače.
Tako menim, ni pa, seveda, nujno. Lahko se tudi motim, ker pač nisem stroka.
*
Podobno ponavljajoče in na nek način tudi neodgovorno, se dogaja na nekem drugem področju. Posledice spolnih zlorab mladoletnih otrok so zaradi vsesplošnega molka in pometanja pod preprogo – katastrofalne.
Enako hude, če ne hujše, kot zadnje poplave.
Kaj se je dogajalo na zloglasni Tivolski 44, ki so jo politični prijatelji mirno, ne da bi ljudstvo ugovarjalo, pometli pod preprogo?
Koliko otrok je izrabil športni učitelj, o katerem zadnje dni pišejo mediji? Enega, dva, tri ali več? Verjemite- tip bi imel zvezane roke, če bi starši pripravili svoje otroke na življenje! Pa jih največkrat ne! Ker so za mnoge še v 21. stoletju pogovori o spolnosti- tabu tema! Žal.😢
*
Bolj ali manj podobnih zgodb je v štirih knjigah, (na okoli 1400 straneh) Ogenj, rit in kače niso za igrače- veliko.
Žal je še zmeraj preveč takšnih, ki gledajo na te osebne izpovedi z gnusom, češ, kaj jih je bilo treba vleči iz pozabe!
Ja, veste, moji ljubi sledilci, treba je bilo! In treba bi jih bilo tudi brati! In o takšnih zgodbah bi se bilo treba pogovarjati z našimi otroki!
Otroke smo naučili hoditi, jesti, naučili smo jih brati in pisati. Največkrat pa jih ne posvarimo, kaj se jim lahko primeri, ko si nek Izmeček poželi njihovega otroškega telesa.
Pa bi jih morali, četudi nam besede o spolnosti gredo težko z jezika. Veste, ob pomoči mojih zgodb bi bil tudi ta korak lažji.
Ker če tega ne storimo, potem pošljemo otroka v ta kruti in izprijeni svet brez nujno potrebnih obrambnih mehanizmov....

priloga:
Poplave v Poljanski dolini leta 1926.
Zanimivo branje.


Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več