TUJEGA HOČEJO, SVOJEGA NE DAJO
V času mojega odraščanja so veljale precej drugačne vrednote kot danes. Kadar sem se izmikala delu, mi je mama zlajnala stokrat slišane verze iz Vodnikovega Dramila:«… lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal.« Verjetno mi gredo lenuhi zato še danes precej na živce.
Varčnost je bila vpeta v vsako poro našega družinskega življenja. Z denarjem smo se učili ravnati preudarno, celo stiskaško. Po drugi strani smo bili prepričani, da v osovraženi Ameriki leži po cesti, zato smo pogosto na skrivaj sanjali, kako lepo bi bilo, če bi se znašli tam, čez lužo, sedeli v naslonjaču, gledali televizijo, denar pa bi nam kar sam letel v naročje.
Šparat, šparat, šparat!
V letih, ko sem potem na terenu zbirala zgodbe, sem slišala marsikakšno tudi na račun denarja. Točneje: bolj na račun skoposti kot razsipnosti. Marsikdo, ki ni imel čisto nič, si je vseeno prihranil vsaj toliko, da ga niso pokopali na državne stroške. Našli so se tudi takšni, ki jih je bila sama kost in koža, ker si, zaradi slabih izkušenj njihovih prednikov, niso privoščili niti za hrano. Šparat, šparat, šparat! Ko so umrli, so svojci pogosto našli skrite škatle ničvrednega denarja, ki je propadel zaradi zamenjave države ali inflacije.
Nič kaj rada ne trošim denarja tja v tri dni. Morda zato ne, ker mi ni bilo nikoli nič podarjeno?
Tudi v okolju, kjer živim že od otroštva naprej, ljudje ne mečejo denarja z lopato skozi okno. Morda se tudi zato pogosto čutim, kako to, da je marsikomu od njih vseeno, ko nemo opazujemo, da pa država to nenehno izdatno počne. Kot bi se nam režala v fris, češ, kaj nam pa morete, če smo veseli?!
Namesto da bi vsaj zdaj, ko nam zaradi poplav gre zelo za nohte, poskušala stopiti na zavoro svoje razsipnosti, se zdi, da ji kaj takšnega ne pade niti na kraj pameti.
Težave so v drobnem tisku
Veliko težavo tega metanja denarja skozi okno vidim v tem, da si državljani, preprosto rečeno, sploh ne zavedamo, da nas imajo za norca. In to krepko.
Alenka Gortan je pred dnevi takole zapisala:«A da imamo brezplačno šolstvo? Ni res! Za šolstvo plačujemo v proračun vsi, tudi tisti, ki nimajo otrok, in tisti, ki imajo že odrasle otroke. Vsak mesec plačujemo. Od prvega dne službe do penzije. Da se razumemo, ne mislim, da je kaj narobe s tem, da šolstvo plačujemo iz proračuna. Ne. Samo nehajmo govoriti, da je šola brezplačna. Ker ni."
Državljani smo se že tako navadili, da nam vsak mesec ''nekaj'' več odtegnejo od plače, da povišujejo davke, bencin, hrano, da sploh nimamo več občutka, je to prav ali ne.
Kolikokrat se je že tresla gora, rodila pa miš tudi zaradi ''izginjanja'' denarja v zdravstvu!
Pa ko bi potem vsaj prišli v 30 dneh do specialista, kot so nam obljubljali! Pa ko ne bi kronično primanjkovalo družinskih zdravnikov! Po moje še Bog ne ve več, po kakšnih stranskih kanalih ponika v zdravstvu prigarani denar davkoplačevalcev.
Živeti na račun davkoplačevalcev
Če le pokukamo na družabna omrežja, nam hitro padejo v oči velikanski zneski, ki jih država namenja različnim nevladnim organizacijam. Celo takšnih, za katere predtem nismo nikoli slišali. Ja, se oproščam, ampak res, dobim ošpice, ko se spotikam ob tiste milijone! Kakšne koristi imamo davkoplačevalci od njih? Ko bi mama še živela, bi o ''zastonjkarstvu'' - v glavi je imela ''kompjuter'' in je vse računala na pamet - povedala kar nekaj krepkih. Bila je vneta zagovornica pregovora: »Brez dela ni jela.«
Nejeverni Tomaž.
Včasih si želim, da bi bili davkoplačevalci kot nejeverni Tomaž, ki je moral potipati, preden je verjel. Vagone denarja, ki jih država potroši, pa nihče ne ve, za kaj, bi morali videti od blizu. Kajti šele potem bi se takšnemu trošenju glasno in brezkompromisno uprli.
Mičkeno nas je pa v zadnji Uri moči prizemljil vsaj dr. Peter Gregorčič, ko je omenil, da je pet milijard škode zaradi poplav enaka količina denarja, kot je bilo pet milijard, s katerimi smo pred leti pokrili pokrivanje bančne luknje.
Madona, saj res!
Ob njegovih besedah je marsikdo zajel sapo. Razdejanje po poplavah, ki se je nudilo očem, je zelo otipljivo, zato si je marsikdo lažje predstavljal bančno jamo brez dna, ki smo jo brez večjih težav poravnali.
In karavana je šla dalje.
In tisti, ki nam vladajo, so tudi ob bančni luknji dobili še eno potrditev, s kakšnimi kronanimi osli imajo opravka.
Se vam ne zdi, da bi bil že skrajni čas, da začnemo državljani z malo več budnosti in kritičnosti gledati na zapravljanje našega denarja? Ja, našega! Zakaj ne zahtevamo več odgovornosti?
Že od nekdaj velja, da se ''pri denarju konča vsa ljubezen''. Žal to ne velja za novodobne Slovence. Ogromno jih živi na robu preživetja, a se jim zdi hkrati čisto ''prav'', da država njihov prigarani denar meče z lopato skozi okno.
Bi pa ob koncu vseeno nekaj predlagala: da ne bi izginil neznano kam vsaj tisti denar, ki smo ga ob različnih dobrodelnih akcijah darovali za poplavljence, bi bilo prav, če bi sproti dobivali povratne informacije, kako se sredstva delijo. In kam. Saj veste: »Čisti računi, dobri prijatelji!«
Zadnji čas bi bil, da smo Slovenci boljši od oslov. Oni gredo enkrat na led, mi pa kar naprej, vedno znova in znova!
Komentarji
Objavite komentar